Svet na dlani.

Ob 22. uri se s police zabliska ekran na sinovem telefonu. Star je enajst let in ob deveti uri je čas za posteljo, telefon pa v sobi zvečer ni dovoljen. Ošvrknem in vidim, da so njegovi sošolci še zmeraj dejavni v skupinskih pogovorih. Zdi se mi pozno. Zadnje čase sporočila na njegovem telefonu ves čas švigajo. Igrice ga manj pritegnejo, bolj so zanimiva družbena omrežja. Nisem prepričana, da vem, kako vzgojiti otroka v digitalni svet, ki ga nosi na dlani, ter kako obvladovati čas, ki ga preživi na telefonu, in nadzirati vsebine, s katerimi se srečuje.

Generacija staršev, ki trenutno vzgajamo odraščajoče najstnike, smo neandertalci moderne telefonije. Prenosne telefone smo prvič dobili v drugi polovici osnovne šole ali še pozneje. Naši prvi aparati niso omogočali nič posebej zabavnega ali privlačnega. Telefona ni bilo težko odložiti. Z razvojem računalnikov so se razvijali tudi prenosni telefoni. Bliskovito – niti generacija se ni obrnila, ko so se pojavili pametni telefoni. Z njimi smo se lahko povezali ne le s tistimi v imeniku, temveč tudi s svetovnim spletom. Odprl se je nov svet in z njim veliko novih informacij, zabave in tudi pasti, ki jih nismo poznali. O posledicah uporabe telefonov se učimo iz svojih izkušenj, in ne iz učbenikov ali priročnikov. Gre za praktičen pripomoček, ki je nadvse učinkovit, kadar se želimo z ljudmi povezati, komu kaj sporočiti, najti pravo pot ali posneti fotografijo. Vendar ponuja veliko več, kot potrebujemo. Ni še popolnoma jasno, koliko je neka dejavnost, ki jo počnemo na pametnem telefonu, koristna in kdaj postane škodljiva. Meja med varno in tvegano uporabo je tanka. Čas s telefonom v roki teče drugače. Minute minevajo bliskovito, pogrezajo se v črno luknjo. Obvestila vabijo, novostim ni videti konca, vsak trenutek na internetu se zgodi nekaj, česar ne smemo zamuditi. Nova objava na priljubljenem družbenem omrežju, novica na novičarskem portalu, sporočilo prijatelja ali neznankino sporočilo, ki osamljeno išče pozornost. Tukaj so tudi informacije, ki jih nikoli nismo želeli izvedeti. Slike, ki jih nismo želeli videti in nas bodo preganjale v spanju. Sporočila, ki bi jih raje sprejeli v živo, z objemom ali ob stisku rok in s toplim pogledom v očeh. Veliko je vsega, kar najdemo na teh majhnih napravah, ki nas spremljajo na vsakem koraku.

Zame je telefon vir užitka in bežen pobeg od resničnosti. Je nagrada ob koncu dneva, ko so obveznosti opravljene. Je brezno, v katerega padam, ko sem v stresu in ne obvladujem tesnobe resničnega življenja. V roke mi skoči, ko čakam na semaforju ali v trgovini, ko stojim v vrsti na blagajni. Morda samo pogledam na uro in prsti sami poiščejo še vse drugo, kar se tam skriva. Nepogrešljiv je, ko pokličem meni ljube osebe, da preverim, kako so, ali ko rezerviram večerjo v restavraciji. Z njim fotografiram trenutke življenja. Obstajata pa tudi čas in prostor, kamor telefon ne spada. Zvečer ga odložim na polico in ne gre z menoj v spalnico. Posebna tradicija je tudi, ko vsako leto med božičnimi prazniki za nekaj dni močno omejim dostop do interneta. Med 24. decembrom in 1. januarjem telefon uporabljam samo za osnovne namene, in sicer za klicanje in pošiljanje ter prejemanje sporočil, druge aplikacije in povezovanje na splet so onemogočeni. Letos bo že šesto leto, odkar sem se odločila za praznično abstinenco, in to obdobje mi vsako leto prinese veliko radosti ter uvida v svet brez pametnega telefona.

Odločitev, kdaj bo sin dobil svoj telefon, je bila premišljena. Običajni telefon, dobro staro Nokio 3310, je dobil, ko je začel samostojno hoditi v šolo v tretjem razredu. Zdelo se mi je pomembno, da me lahko pokliče, če se znajde v težavah. V četrtem razredu je pametni telefon že imelo veliko njegovih sošolcev. Sama sem še oklevala, vendar je kmalu po spletu okoliščin tudi on dobil pametni telefon. Z njim so prišli novi izzivi. Medtem ko se še sama učim varne uporabe telefona, moram tega naučiti tudi odraščajočega otroka. Pri tem ne uporabljam aplikacij, s katerimi bi nadzirala ali omejevala njegovo uporabo, veljajo pa določena pravila. Telefon je na razpolago šele po tem, ko so opravljene vse obveznosti. Čas, ki ga porabi s telefonom v rokah, je stvar dogovora. Včasih ga je več, lahko pa da tega časa sploh ni. Vsak večer od devete ure telefon počiva na dogovorjenem mestu v dnevni sobi. Bolj kot čas je zame pomembno, da sem obveščena o tem, kaj počne na telefonu. Vedeti želim, kaj ga zanima, katere informacije išče, kakšne fotografije posname in kakšne vsebine si ogleduje na spletu. Zato se poskušam o tem z njim čim več pogovarjati. Tako nehote digitalni svet privede do stika v resničnem življenju in preplet obeh je tisto, kar se mi zdi življenjsko.

Življenje brez pametnega telefona si težko predstavljam. Čeprav tam ni mogoče najti vonja sveže pokošene trave ali čutiti jesenskega vetra, se je v zadnjih letih velik del resničnosti uspešno preselil na te majhne naprave. Verjetno bi brez njega zgrešila marsikatero pot in izgubila priložnost, da se povežem v odnosih, ki so mi pomembni. Kot v naravi, ki skriva prepade, pa je tudi pri uporabi telefona pomembna pazljivost.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja