METAMORFOZA

Leto 2020 se je začelo kot običajno. Utečeni v rutinah smo se zatekali v kraje, za katere lahko danes rečemo, da so več kot le neskončno udobni. Ne da bi se dobro zavedali, je bila predvidljivost temelj naše varnosti. Budilka, jutranja prha, razvažanje otrok v vrtce in šole ter prihod na delovno mesto so tisti majhni dogodki, zaradi katerih so bili dnevi normalni. Po drugi jutranji kavi in prvih opravljenih zadolžitvah je ob bežnem klepetu s sodelavcem sledil zdrs prsta med novosti svetovnega spleta. Če ne drugje, smo tam zanesljivo našli svoje potrebe. Spretno načrtovani popoldnevi so se prepletali z obiski športnih dvoran, trgovskih centrov, kulturnih prireditev in restavracij. Dnevi so bili kratki in jedrnati ter polni sladkega balasta. Želje so se rojevale na vsakem koraku in na vsakem naslednjem so bile tudi uresničene. Med klepetom s prijateljico ali ob brezskrbnem obisku družbenih omrežij smo lahko mimogrede spoznali, da nujno potrebujemo nova oblačila za fitnes, karto za koncert, čevlje za gledališče ali letalsko karto, ki nas bo popeljala v lepše kraje. Vse to je bilo brez dvoma preprosto dosegljivo. Svet je bil širok in poln bogate izbire. Nekje daleč je odmevala novica o novem virusu in s spremljajočo dramo je vse zvenelo kot znanstveno fantastični film, ki se nas gotovo ne tiče. S približevanjem neznanega smo se ljudje vedno bolj spoprijemali tudi s svojim strahom. Koronavirus je svoj uničevalni pohod pospremil še z mnogimi drugimi družbenimi spremembami in prinesel spoznanje, da na te turbulence nismo pripravljeni.

Danes so dnevi dolgi in zapolnjeni z golim bivanjem. Zdi se, da je med tem letom minila vsa neskončnost. Marsikaj je drugače in pomembne stvari, ki so bile na dosegu roke, so postale težko dostopne. Naše potrebe zdaj tiho kalijo, potešitve se izmikajo in od nas zahtevajo ustvarjalnost znotraj domačih okvirov. Ne samo udobje, tudi življenjsko pomembna opravila, kot je obisk zdravnika, so postala misija nemogoče. Ni več veliko tistega, kar bi ostalo med človekom in njegovo tesnobo. Obvladljivi nemir je pri veliko ljudeh zamenjala mračna negotovost.

Mnogi med nami so v neugodnih razmerah bivali že pred prihodom koronavirusa. Nestabilne življenjske okoliščine jih spremljajo že dalj časa. Živijo v negotovosti, ali bo jutrišnji dan postregel s toplo hrano, oblekel njihove najmlajše in poravnal položnice, ki se nabirajo v nabiralnikih. Življenjski in delovni pogoji, ki so jim izpostavljeni, pošteno načenjajo njihovo zdravje, zato mnoge pestijo težke ali celo neozdravljive bolezni. Zaradi pomanjkanja informacij in sredstev se z njimi manj uspešno spoprijemajo. Čeprav smo o dogajanju okoli sebe dobro obveščeni, se kot družba z dejanji nismo dovolj učinkovito odzvali. Tegobe najranljivejših se že dolgo vrtijo v začaranem krogu in videti je, da si nihče zares ne prizadeva izboljšati njihovega položaja. Zanje so se okoliščine ob prihodu koronavirusa še poslabšale.

Na drugi strani so se za nas spremenjene življenjske razmere hinavsko razlezle v pore vsakdana. Prikrajšale so nas za tiste občutljive malenkosti, ki skupaj držijo velike stvari. Zamenjal se je ritem dneva in koordinate na zemljevidu so se skrčile. Utrujenost zaradi hitenja po opravkih smo zamenjali z utesnjenostjo med štirimi stenami. Skoraj povsem brez družbene animacije smo se znašli osamljeni v naročju svojih misli. Dnevi so si podobni in gosto prepleteni s skrbmi. Naše potrebe se ne vrtijo več okoli izbire prostočasnih pobegov, temveč so se zmehčale do bistva, ko nam je postalo jasno, da pristnemu človeškemu stiku preprosto ne moremo ubežati. Naša intimnost ima strašljive podobe. Po eni strani nemoč, ker so nam najbližji nedosegljivi, in po drugi strani nasičenost lastnega doma. Bežen stik z neznancem, ki mu želimo predati košček sebe, je prerasel v iluzijo svobode.

Čeprav skoraj celoletno radikalno preživljanje časa s samim seboj ni bila naša osebna izbira, si lahko naposled tudi v tem zadnjem mesecu vzamemo nekaj dragocenih trenutkov in temeljito premislimo, kakšne odnose si želimo v prihodnosti. Čakajoč, da se spet srečamo z vsemi znanimi in manj znanimi neznanci, moramo za oblikovanje kakovostnih odnosov najprej dobro poznati svoje prave potrebe. Šele nato in ko bomo ukrotili koronavirus, se bomo lahko ljubeče posvetili ljudem okoli nas. Najprej tistim najbližjim, ki jih že dolgo želimo objeti, in nato še tistim, ki našo pomoč nujno potrebujejo. Ker še pomembneje kot to, kar prejemamo, je to, kar dajemo.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.

Teža privilegija

Drsim s prstom po Instagramu in naletim na fotografijo umetelno pripravljenega pogrinjka. Velikanski krožnik, čisto v sredini pa majhen kupček živo pisane zelenjave, ki je bila najbrž tja položena s pinceto. Poleg krožnika stoji miniaturni kozolec, na katerem visi hrana, vendar je žal nisem prepoznala. Glede na število všečkov sem sklepala, da sta mnogim pogodu ustvarjanje in igranje s hrano, kar je dober znak, saj očitno niso lačni.

Spominjam se, da je pred nekaj dnevi na ulici vame kričal plakat o izgorelosti. Slika oglasa je razkrivala, da ne gre za troizmenskega delavca za tekočim trakom z dotrajano zaščitno opremo, temveč za urejenega gospoda s svežo frizuro, ki kakor po zadnji modi ne deluje prav nič sveža. Trendi namreč narekujejo, da moraš od frizerja priti takšen, kot da nisi bil pri frizerju, kavbojke pa morajo biti razcapane, kot da jih je pes raztrgal in nato še prebavil. Za oboje je seveda treba odšteti zajeten kup denarja. Delo gospoda s plakata je najbrž zahtevno in občudujem, da je kljub napornim obveznostim našel čas in napisal knjigo. Opozoril je na tematiko nedostojnih zaposlitev in še bolj pomembno – ljubezni do sebe ter kje postaviti mejo med delom in prostim časom. Ne biti odvisen od težaškega delovnika z minimalno plačo, ki omogoča, da nahraniš družino, je privilegij in le spočit človek si lahko privošči nastopaštvo, medtem ko se mu na računu hitro nabirajo evri.

Istočasno je na drugi strani planeta na veliki ameriški športni prireditvi blestela priznana zvezdnica, ki je skupaj s hčerko in zvezdniško kolegico zabavala množico in mimogrede naslavljala izbrane družbene izzive. Slišali smo lahko pesem Let`s get loud (op. bodimo glasni), ki jo je bilo nemogoče preslišati, saj so dogodek prenašali po mnogih medijskih kanalih. Težko je bilo tudi spregledati vroče in bleščeče kostume pevk in plesalk na odru. Pevki so nekateri očitali, da je bil njen nastop preveč zapeljiv, porajala so se vprašanja, ali takšen nastop deluje v smeri, da opolnomoči ženske, ali jih le objektivizira. Simpatična in uspešna zvezdnica je v svoj bran izpostavila, da je med drugim tudi sama mati in se dobro zaveda, kaj počne na svojih nastopih, na katere je zelo ponosna. Vztrajala je, da je njeno odrsko izražanje lahko navdih mladim dekletom. Spektakel na prireditvi je bil prava paša za oči in če si današnja družba lahko privošči užitkarstvo ob ogledu razgaljene ženske, potem gotovo ni težav, da bi bila ženska 21. stoletja tiha, neslišana in neupoštevana. Veseli me, da za pevko ni bilo razlogov za strah in se je lahko svobodno izrazila, se razgalila ter pri tem ne tvegala, da bi kdo nepovabljeno prestopil meje njenega osebnega prostora.

Med opazovanjem sveta okoli sebe se včasih sprašujem, ali se ni morda vse obrnilo na glavo. Nekoč so reveži brskali za hrano, zgarani prihajali z dela in kričali, da želijo biti upoštevani. Danes ima žrtev drugačen obraz. Malodušno razkazuje svoje bogastvo in te spretno prepriča, da so njeni žulji bolj krvavi od tistih, ki vsak dan drgnejo umazana tla, po katerih se mnogi le vzvišeno sprehajajo. Nekdo je revščini ukradel njene posledice in jih podaril tistim, ki se utapljajo v obilju, kar je do dna poglobilo razlike med privilegiranimi in prikrajšanimi.

Vsi si želimo biti slišani, spočiti in siti. Naše univerzalno hrepenenje se začenja na robu, kjer ljudje preštevajo kovance in tiho varujejo svoje dostojanstvo. Vendar tam ne najdejo svobode, le varnost trdnih tal in bledo zapuščenost. Brez soja zvezdniških luči čakajo, ali bo naslednji dan prinesel novo priložnost, da preživijo. Edine tegobe, ki je nimajo, je teža privilegija.

S čim nasititi človeka, ki nikoli ni izkusil, kako je biti lačen? Nasičen z možnostmi izbire vsak dan leže v udobno posteljo, v kateri ni mogoče najti počitka. Svoboda je trdno zapečatena z odgovornostjo in zahteva zavedanje lastnih odločitev ter brezkompromisno sprejemanje njenih posledic. Morda svet ni obrnjen na glavo, le ujet je v svojo okroglino. Kdor daje, tudi prejema, vendar vrednost daril odstira bogastvo tistega, ki poklanja. Dovolj je lažnega razdajanja pod pretvezo dobrodelnosti, saj z okrasjem na krožniku ni mogoče nahraniti lačnih, pisanje knjig ne daje nikomur počitka in glasni zvezdniški nastopi ne omogočajo, da bi bili slišani tisti, ki to res potrebujejo.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.

Skuhaj mi kavo.

Ženstveno obarvan mesec marec me je zadel čisto na začetku, ko so se še pred prazničnim 8. marcem v javnosti pričeli pojavljati različni slogani na temo čaščenja ženske. Nekateri so malomarno in pokroviteljsko, drugi ponižno in previdno naslavljali neenakosti med spoloma in medtem ko sem čakala tistega pravega, sem premišljevala, kaj se pravzaprav dogaja in kako resničen je ta problem pri nas.

Mnogi so se ne preveč spretno vrteli okoli primerjav med opravljanjem obeh vlog, češ da emancipirane in neodvisne ženske danes znamo same zamenjati gumo na avtomobilu in da so na drugi strani tudi moški vse pogosteje tarče različnih oblik nasilja. Drugi so ta dan izkoristili za ozaveščanje o izjemnih dosežkih pomembnih žensk v zgodovini, ki so s svojimi dejanji krojile usodo svojih potomk. Nemogoče je spregledati očitne razlike med spoloma, vendar jih je v kontekstu družbene in kulturne neenakopravnosti težko korektno nasloviti, zato se je ustvarjanju nerodnih nagovorov včasih bolje izogniti.

V primerjavi s prebivalkami manj razvitih držav je biti Evropejka v 21. stoletju nedvomno privilegij. Prototip urejene in vsesplošno zelo zasedene ženske pri nas nosi velika sončna očala, pa ne zato, ker bi skrivala modrico, ampak da lahko z dvignjeno glavo v nedeljo dopoldne nemoteno nakupuje na ljubljanski tržnici. Dobi skoraj vse, kar želi – volilno pravico, kreditno kartico, lastniško stanovanje, prost izhod v petek zvečer in serijo pokroviteljskih komentarjev.

Bodi dobra in mi skuhaj kavo. Kaj, a spet greš, danes je nedelja in bi morali biti skupaj. Si normalna, kako pozno si prišla domov. Sem ti rekel, da bi morala to že davno storiti. Pridi čimprej domov, otrok je vznemirjen. Kako si pa oblečena. Jaz vem, kaj ti rabiš, zakaj me ne poslušaš. Ne bodi sitna, a imaš spet tiste dneve.

Kadar si nespoštovanje obleče zlikano srajco in prinese ličen šopek rož, dobi boleče lažno ime – ljubezen. Mnoge med nami so prepričane, da gre v zgornjih primerih prav gotovo za neko obliko skrbnosti in zaščitništva, ker pa je imel gospod med drugim še naporen dan v službi, mu opravičijo tudi izbruh jeze, užaljeno držo in ignoranco. Tisti neprijetni občutek, da morda to ni življenje, kot so si ga želele, odložijo na zajeten kup položnic in kreditov ter tiho počakajo na nov mesečni obračun.

Kompromisi, ki jih doma med štirimi stenami (sama s seboj) sklepa sodobna ženska, so ponižujoči. Predstava o tem, da je to normalna partnerska in družinska dinamika, je globoko zakoreninjen družbeno-kulturni konstrukt, ki določa položaj ženske in ovira odpravljanje spolne diskriminacije v širšem družbenem kontekstu. Le brezpogojno sprejemanje različnosti in spoštovanje sta temelja vsakega zdravega odnosa in visoko razvite družbe.

Kolumno lahko preberete tudi v drugi tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.