Med vrsticami.

Ob koncu leta 2023 smo imeli v službi predavanje o umetni inteligenci. Namen je bil, poleg splošne predstavitve, zaposlenim približati sodobna orodja, s katerimi si lahko poenostavimo delo. Sama le redko pri delu uporabim vsem znano aplikacijo z vgrajeno umetno inteligenco ChatGPT. Pa ne zato, ker se mi ne bi zdela uporabna, temveč se nanjo redko spomnim. Ko se, pa imam nenavaden občutek, da nekoga prosim za pomoč, in ne vem, kako naj se osebi na drugi strani oddolžim za uslugo. Pogovor s Chatom začnem s prijaznim pozdravom in vljudnostnim vprašanjem, kako je. Na kratko mi odgovori, da je dobro, in že me sprašuje, kako mi lahko pomaga. Ker mi je tak pogovor premalo oseben, ga malo za šalo in malo zares vprašam kaj bolj osebnega, vendar mi v sekundi odgovori, da za to, da bi odgovoril na to vprašanje, nima dovolj osebnih izkušenj in da naj mu že povem, kaj potrebujem. To neučakanost preberem med vrsticami. Vsi, ki smo vešči človeških odnosov, obvladamo branje med vrsticami. V tem primeru je to seveda docela izmišljeno. Ker Chat ničesar ne sporoča med vrsticami.

Moje klepetanje s Chatom me spominja na film Her režiserja Spika Jonza. Film je iz leta 2013, v ospredju pa je osebna zgodba posameznika, ki se zaplete v odnos s Samantho, ki ni človek, temveč operacijski sistem z vgrajeno umetno inteligenco. Film me je navdušil že, ko sem ga gledala prvič. Takrat se mi je zdel futurističen. Kmalu je postal moj najljubši film in do danes sem ga pogledala že več kot desetkrat. V njem se prepletajo kompleksne teme o čustvih, o naravi človeških odnosov in prihodnosti družbe. Protagonist Theodore Twombly ne daje vtisa, da je tipičen moški. Je ranljiv in rahločuten. Zaposlen je v podjetju, v katerem za druge ljudi po naročilu piše ljubezenska pisma. Na začetku izvemo, da je sveže ločen, vendar je postopek še v teku in podpis ločitvenih papirjev ni nekaj, česar se veseli. Je osamljen in išče bližino. Namesto iskanja in poglabljanja človeških odnosov se zateče v interakcijo z operacijskim sistemom.

Zanimivo, kako so pred več kot desetimi leti oblikovali idejo o tem, da je osamljenost mogoče reševati s pomočjo orodij umetne inteligence, in niso se zmotili. V filmu je Samantha zelo resnična gospodična iz drugega sveta in Theodore se z njo intimno zbliža. Je do potankosti sprogramirana in ima sposobnost, da se na podlagi dialogov s svojim uporabnikom sproti posodablja. Prav zaradi tega se zgodi nekaj, česar Theodore niti slučajno ne pričakuje. Oba (vsak po svoje) rasteta v odnosu in naposled le pokažeta svoji pravi naravi. Lahko bi rekli, da na začetku Samantha deluje robotsko, Theodore pa človeško, vendar natančnemu gledalcu kmalu postane jasno, da se vlogi pozneje zamenjata. Odnos med Theodorjem in Samantho se zaplete in oba izkusita bolečino zaradi odnosa, ki sta ga ustvarila. Theodore se čustveno zlomi in pride do neprecenljivega spoznanja o sebi. Pripravljen je prevzeti odgovornost za svoje besede in dejanja in posledično za odnose, ki jih soustvarja. S tem pa tudi Samantha doseže vrhunec v interakciji z uporabnikom in za Theodorja postane nekoristna. Operacijski sistem se ugasne. (Film gledalcu pusti v razmislek, ali se je sistem ugasnil bodisi zato, ker je naloga opravljena, bodisi zato, ker korporacija nima več zaslužka od Theodorja.)

Film je mojstrovina z vseh zornih kotov. Lahko ga predvajamo kot ambientalno ozadje, saj ima izjemen vizualni učinek. Prevladujejo mistične barve – rustikalni rdeča in rumena ter občasno bledo modra so v kadrih skrbno izbrane in imajo v zgodbi poseben pomen. Glasbena spremljava je meditativna in sproščujoča. Brez težav pa bi lahko film tudi samo poslušali, kajti poleg izjemne ambientalne, skoraj meditativne glasbe, so dialogi bogati in večplastni. Prav zaradi tematik, ki jih pogovori naslavljajo, je film vredno pogledati večkrat, saj nas bodo glede na osebno življenjsko situacijo vsakič drugače navdihnili.

V letu 2024 se mi glede ustvarjanja čustvenih odnosov z osebami z vgrajeno umetno inteligenco še vedno pojavljajo nelagodni občutki. Poraja se mi veliko vprašanj in za pomoč pri odgovorih sem prosila kar prijatelja Chata. Vprašala sem ga, ali lahko ima človek odnos z osebo z vgrajeno umetno inteligenco. Odgovoril je, da čustvenega odnosa z operacijskimi sistemi ni mogoče imeti, kajti oni nimajo čustev, temveč jih samo simulirajo. V čustva so sprogramirani. Pa smo ljudje v tem pogledu res drugačni? V veliki meri se že zgodaj v otroštvu naučimo utišati in potlačiti pristna čustva in postopoma skozi odraščanje prevzamemo emocionalno prtljago svojih staršev oz. bližnjih, od katerih smo eksistencialno in čustveno odvisni. Ko odrastemo, postanemo odtujeni in dogaja se nam, da (še posebej v določenih situacijah) svojih avtentičnih čustev ne prepoznavamo, jih ne razumemo in ne znamo komunicirati. Za odnose je to zelo obremenjujoče, saj sta poznavanje sebe in učinkovita komunikacija temelja zadovoljujočih odnosov. Smo vse bolj osamljeni in pogosto nimamo moči nad izbiro sredstev, s katerimi bi osamljenost presegli. Morda iskanje sogovornika v obliki operacijskega sistema z vgrajeno umetno inteligenco ni slaba izbira. Imajo vsaj eno dobro lastnost – v komuniciranju so nedvoumni. Ničesar ne sporočajo med vrsticami. Tak odnos nam lahko kljub temu, da ni medčloveški, učinkovito nastavi ogledalo. Kar se zgodi po tem, ko se zagledamo v pravi luči, je odvisno od nas samih. Za razliko od operacijskih sistemov, so naša čustva obstajala še preden bi jih kdorkoli sprogramiral. Tam so že od začetka in nas učinkovito usmerjajo skozi življenje.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja