Avtor: Gala

Prvič sem slišala za izgorelost, ko se je to pred mnogimi leti zgodilo prijateljičini bližnji osebi. Pripovedovala mi je o tem, kar se ji je dogajalo ter o njenem zdravljenju, vendar nisem dobro razumela, za kaj gre. Da to ni samo utrujenost, temveč nekaj več, nekaj globljega. Nisem si znala predstavljati tega stanja. Kako je mogoče, da se telo ne ustavi pravočasno. Pa saj vsak, ki je utrujen, ve, da se mora ustaviti in si odpočiti. Človeško telo je kompleksno v svojem delovanju, vedno optimizira svoje funkcije in služi posamezniku. Pa to drži? Seveda. Do neke meje.

Čez nekaj let je z izidom knjige Kako izgoreti v avtorstvu znanega Slovenca pojem izgorelost postal popularen. Koncept moškega, ki je uspešen, privilegiran in preskrbljen ter se javno izpostavi, da je zaradi preobilice dela izgorel – tako sem sklepala, mi je bil smešen. Saj mu ne bi bilo treba tako zelo garati. Lahko bi šel na delo za dve uri, nato pa domov počivat in se mu mesečni zaslužek ne bi pretirano zmanjšal. Izgorevali bi lahko delavci, ki opravljajo težka fizična dela od jutra do večera za nizko plačilo. Tako sem o tem takrat razmišljala, ko sem pomislila na izgorelost. Knjige slovenskega avtorja seveda nisem želela prebrati, zato je ta pojem zame ostal zavit v misterij.

Čez nekaj let se je moj pogled na izgorelost spremenil. Konec leta 2022 sem iskala novo službo in jo tudi našla. Preden sem končala prejšnjo službo, sem morala porabiti še kar nekaj dopusta. Veselila sem se ga in pričakovala sem, da se bom dodobra spočila, preden nastopim novo službo. Seveda se ni izšlo, kot sem načrtovala. Bil je december in virusi v polnem razmahu. Polovico decembra, ko bi morala uživati na dopustu, sem bila s sinom v bolnišnici, skoraj ves preostali čas pa z njim doma zaradi bolezni. Bilo je naporno in januarja sem v novo službo prišla utrujena. Privajanje na delovno mesto je bilo intenzivno. Prav tako tudi vse drugo. Usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja je bilo zahtevno. Življenje z otrokom, ki je kronični bolnik in zaradi katerega sem v povprečju spala tri do pet ur na noč, ter vsak dan dve uri vožnje na delo in nazaj, spoznavanje novih ljudi v organizaciji in njihovega dela je bilo kmalu preveč zame. Takrat sem začela opažati prve težave s spanjem in veliko nepojasnjenih bolečin, kot je na primer nenadna slabost, ki me je popolnoma ohromila. Vedno sem bila prepričana, da svoje telo dobro poznam in ga obvladujem, vendar takrat nisem razumela, kaj se mi dogaja. Bila sem razdražljiva, pogosto potrta in nekomunikativna. Take se nisem poznala. Nisem imela dovolj prostega časa, da bi temeljito premislila o tem, kaj se mi dogaja. Bila sem na avtopilotu.

Osebno zdravnico le redko obiščem, v tistem času sem jo velikokrat. Bil je junij. Pogosto so me napadale misli, da sem razvila kakšno resno bolezen, in bila sem pretirano zaskrbljena. Zdravnico sem prepričala, da me je temeljito pregledala in mi izdala napotnico za laboratorijske teste, ki so me le malce pomirili. Spraševala me je o okoliščinah in življenjskem slogu. Prevzel me je nenavaden občutek. Bila sem presenečena, ko sem dojela, da namiguje, da sem izčrpana. Predlagala mi je, da vzamem daljši bolniški stalež, ki sem ga zavrnila, saj si po šele pol leta v novi službi nisem predstavljala, da si kaj takega lahko privoščim. Saj vendar nisem bolna, samo utrujena. Seveda bom zmogla, sem se prepričevala in nadaljevala v enakem ritmu. Dopust je prinesel kratko olajšanje, vendar dva tedna nista bila dovolj, da bi si celovito opomogla. Čas je tekel in v službi so se naloge stopnjevale. Prišla je jesen in počasi spoznavam, da ne zmorem tega tempa. Slabo spim, imam težave z glavoboli, slabostjo, apetitom, ves čas mi šumi v glavi, pogosto sem omotična in težko se zberem.

Zdaj na izgorelost gledam drugače. Ne izgoriš, ker preveč delaš, ampak ker se pri nobeni stvari, ki jo počneš, ne znaš zadovoljiti. Izgorelost je napačen sistem vrednot, ki ti skozi čas vztrajno pronica v misli in ti prevzame kontrolo nad telesom. Prepričanje, da se moraš vedno truditi do popolnosti, te vodi v začaran krog opravljanja nesmiselnih nalog, zaradi katerih se nikdar zares ne ustaviš. Če poskušaš odnehati, občutiš praznino. To ni telesna bolezen, temveč psihična, ki se preseli na telo. Telo podleže konstantni izpostavljenosti stresu in se odzove s simptomi. Ni jih pametno ignorirati. Nikogar drugega ni, ki bi v taki situaciji lahko poskrbel za nas enako kakovostno, kot lahko sami. Odnehajmo pravočasno. Lastno zdravje je na prvem mestu.

Zanimivo je opazovati odraščajoče malčke, kako se iz dneva v dan spreminjajo. Kultura jim sprva ne pride do živega, za golo preživetje so se pripravljeni vesti precej neotesano. Še posebej so dobro zvočno opremljeni. Sčasoma ugotovijo, da ne bodo kar zlepa umrli, če na primer obrok ne bo na mizi za njih takoj in zdaj. Po tem se lahko mirno prepustijo socializacijskim prelomnicam. Prva otroška igra je večinoma spontano spolno zaznamovana. Nisem dovolj strokovno podkovana, da bi lahko trdila, ali gre za zgled, otroško komercializacijo ali je to preprosto vrojeno, najbrž vsega po malem. Je pa po mojih izkušnjah tako, da se dečki pogosteje zanimajo za vozila in posegajo po podobnih igračah, medtem ko deklice najdejo zadovoljstvo pri preoblačenju punčk. Seveda to ni pravilo, velikokrat tudi deklice zanimajo tovornjaki ter dečke nega in pestovanje plastičnih dojenčkov. Kmalu pa v ospredje stopijo spolni stereotipi, ki mnogim otežujejo odraščanje.

Stvari niso preveč preproste. Ne samo to, da mora posameznik psihološko sprejeti spol, ki mu je dan z genetiko, biološkemu spolu družba pripisuje tudi določen videz, vedenjski vzorec in življenjskih ustroj. Obstaja kup bolj in manj pomembnih odločitev, ki jim mora posameznik slediti glede na spol, ki mu pripada. V nasprotnem primeru je nenormalen, čuden, stigmatiziran in izločen na rob družbe. Gre za odločitve o načinu oblačenja, načrtovanju družine, izbiri dela, preživljanju prostega časa, izražanju čustev in drugo. Čeprav v resnici spol ni nič drugega kot “skupek hormonov”, ki usmerjajo biološki razvoj in delovanje človekovega telesa,  je v naši družbi spol etiketa, breme in navodilo, kako naj bi živeli svoje življenje.

Nadaljnji razvoj osebe od zgodnjega otroštva se kmalu začne drastično razlikovati glede na spol, ki mu posameznik pripada. Za deklice postane zelo pomembno, kako so oblečene, za dečke pa, kako zelo znajo zadrževati čustva. Že v vrtcu ali na otroškem igrišču lahko slišimo, ko starši in drugi odrasli dečke nagovarjajo, da so preveliki, da bi jokali. Solze so za moške absolutno prepovedane od prvega leta starosti. Pri dečkih so z odraščanjem sprejemljive fizične in agresivne igre. Deklice naj se ukvarjajo z mirnimi aktivnostmi, ustvarjalnimi igrami ali skrbjo za druge. Dekleta bodo prej obsojena, če bodo odstopala od predvidenih telesnih norm, kot so recimo daljši lasje in vitka postava. Vrednost deklic narašča predvsem z njihovim videzom oziroma s tem, kar družba prepoznava kot lepoto. Poleg tega, da so lepe, morajo biti tudi tihe, ubogljive in potrpežljive ter ne smejo imeti preveč mnenja o družbenem dogajanju. Jeza je pri dekletih prepovedana. Nikakor ne smejo biti preveč dramatične, zahtevati preveč pozornosti in izstopati. Veliko se morajo posvečati videzu svojega telesa, s katerim privabljajo moške, ki si nato na različne načine lastijo njihova telesa. Fantje morajo biti pogumni in neustrašni ter na vsakem koraku pripravljeni meriti moči. Do deklet morajo biti nagajivi, jim gledati pod krila in jih otipavati, ker tako fantje kažejo naklonjenost do deklet. Pod nobenim pogojem fantje ne smejo izražati nežne naklonjenosti, ne do deklet, kaj šele med seboj.

Po tem, ko osebi moškega in ženskega spola odrasteta, pride trenutek moškega zmagoslavja, ko se ženska moškemu preda. Partnerstvo ni enakovredno, saj večino odločitev sprejema moški. Ali bo ženska dosegla določeno izobrazbo, se zaposlila in gradila kariero, ni povsem v njenih rokah. Uloviti mora prava leta, da zanosi, saj bo drugače prestara, zato svojo mladost posveti rojevanju, skrbi in vzgoji otrok. Moški se s tem manj ukvarja, ker to ni njegovo poslanstvo. Njegovo poslanstvo je, da čim več dela in je zaradi tega višjega cilja pogosto zdoma. Spolnosti se heteroseksualni par loteva na pobudo in željo moškega, ker moški imajo slo, nagone in predvsem potrebe, ki jim mora ženska ugoditi. Ženska tega nima. Ima pa prirojeno nagnjenost za skrbstvo in gospodinjska opravila. Kmalu ko ženska opravi z družino, je prestara, neprivlačna in za moške le še sitna stara baba, ki se pretirano ukvarja s svojim videzom, bodisi se preveč zanemarja. Njena vloga takrat je, da poskrbi, da moškega doma zmeraj čaka postrežen obrok in vedno čisto, zlikano perilo. Če ima službo, je to lahko njen hobi, pravo delo jo čaka doma.

Za nekatere se tako življenje sliši kot pravljica, za druge je to nočna mora. Odločitev, kako bomo živeli svoje življenje do meje, da ne ogrožamo drugih, bi morala biti osebna. Vendar vidimo, da ni tako. Niti ne gre vedno za to, da bi moški ženske namenoma postavljali v podrejen položaj, včasih ženske to počnemo kar same. Živimo s prepričanjem, da moramo biti ženstvene oziroma v tako imenovani ženski energiji, biti moramo mirne ne glede na situacijo, sprejemajoče do moških čustev, četudi so (pasivno) agresivna, predvsem pa zatreti sebe, da se lahko moški izrazi v vsej svoji moškosti. Moški si lahko dovoli biti jezen, utrujen in nejevoljen, česar si ženske v enako težki situaciji ne moremo privoščiti. Ženske si za to prilaščamo posebno žensko moč, ki je v resnici le izgovor za naučeno nemoč, s katero se že zgodaj naučimo živeti. Z njo v resnici teptamo svoje želje in potrebe. Škodljive pa so tudi nekatere ženske, ki se (v javnosti) ostro deklarirajo, da niso feministke in tako proslavljajo svoje dosežke v patriarhalnem svetu. Še posebej je to globok izraz ignorance, če gre za ženske na poziciji politične moči.

Pospravljanje stvari v predalčke je nekaj, kar nam daje občutek reda in kontrole. Zato se tega polaščamo tudi pri kategoriziranju ljudi v družbi. Ena največjih, najbolj samoumevnih in tudi najbolj škodljivih kategorizacij je ločevanje ljudi glede na spol. Biološko obstajata moški in ženski spol. Razlikujeta se v tem, da imata različno sestavo hormonov in tudi različno telesno zgradbo. To pa je tudi vse, kar ju ločuje. Vse drugo so škodljivi konstrukti družbe. Vsak posameznik naj ne glede na spol, starost, raso, barvo kože, nacionalno in versko pripadnost izbere odločitve, ki bodo krojile življenje po njegovi meri. Zavzemanju za zmanjševanje neenakosti med spoloma  in svobodno izbiro pri življenjskih odločitvah, ne glede na biološki spol, pravimo feminizem.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.

Ob 22. uri se s police zabliska ekran na sinovem telefonu. Star je enajst let in ob deveti uri je čas za posteljo, telefon pa v sobi zvečer ni dovoljen. Ošvrknem in vidim, da so njegovi sošolci še zmeraj dejavni v skupinskih pogovorih. Zdi se mi pozno. Zadnje čase sporočila na njegovem telefonu ves čas švigajo. Igrice ga manj pritegnejo, bolj so zanimiva družbena omrežja. Nisem prepričana, da vem, kako vzgojiti otroka v digitalni svet, ki ga nosi na dlani, ter kako obvladovati čas, ki ga preživi na telefonu, in nadzirati vsebine, s katerimi se srečuje.

Generacija staršev, ki trenutno vzgajamo odraščajoče najstnike, smo neandertalci moderne telefonije. Prenosne telefone smo prvič dobili v drugi polovici osnovne šole ali še pozneje. Naši prvi aparati niso omogočali nič posebej zabavnega ali privlačnega. Telefona ni bilo težko odložiti. Z razvojem računalnikov so se razvijali tudi prenosni telefoni. Bliskovito – niti generacija se ni obrnila, ko so se pojavili pametni telefoni. Z njimi smo se lahko povezali ne le s tistimi v imeniku, temveč tudi s svetovnim spletom. Odprl se je nov svet in z njim veliko novih informacij, zabave in tudi pasti, ki jih nismo poznali. O posledicah uporabe telefonov se učimo iz svojih izkušenj, in ne iz učbenikov ali priročnikov. Gre za praktičen pripomoček, ki je nadvse učinkovit, kadar se želimo z ljudmi povezati, komu kaj sporočiti, najti pravo pot ali posneti fotografijo. Vendar ponuja veliko več, kot potrebujemo. Ni še popolnoma jasno, koliko je neka dejavnost, ki jo počnemo na pametnem telefonu, koristna in kdaj postane škodljiva. Meja med varno in tvegano uporabo je tanka. Čas s telefonom v roki teče drugače. Minute minevajo bliskovito, pogrezajo se v črno luknjo. Obvestila vabijo, novostim ni videti konca, vsak trenutek na internetu se zgodi nekaj, česar ne smemo zamuditi. Nova objava na priljubljenem družbenem omrežju, novica na novičarskem portalu, sporočilo prijatelja ali neznankino sporočilo, ki osamljeno išče pozornost. Tukaj so tudi informacije, ki jih nikoli nismo želeli izvedeti. Slike, ki jih nismo želeli videti in nas bodo preganjale v spanju. Sporočila, ki bi jih raje sprejeli v živo, z objemom ali ob stisku rok in s toplim pogledom v očeh. Veliko je vsega, kar najdemo na teh majhnih napravah, ki nas spremljajo na vsakem koraku.

Zame je telefon vir užitka in bežen pobeg od resničnosti. Je nagrada ob koncu dneva, ko so obveznosti opravljene. Je brezno, v katerega padam, ko sem v stresu in ne obvladujem tesnobe resničnega življenja. V roke mi skoči, ko čakam na semaforju ali v trgovini, ko stojim v vrsti na blagajni. Morda samo pogledam na uro in prsti sami poiščejo še vse drugo, kar se tam skriva. Nepogrešljiv je, ko pokličem meni ljube osebe, da preverim, kako so, ali ko rezerviram večerjo v restavraciji. Z njim fotografiram trenutke življenja. Obstajata pa tudi čas in prostor, kamor telefon ne spada. Zvečer ga odložim na polico in ne gre z menoj v spalnico. Posebna tradicija je tudi, ko vsako leto med božičnimi prazniki za nekaj dni močno omejim dostop do interneta. Med 24. decembrom in 1. januarjem telefon uporabljam samo za osnovne namene, in sicer za klicanje in pošiljanje ter prejemanje sporočil, druge aplikacije in povezovanje na splet so onemogočeni. Letos bo že šesto leto, odkar sem se odločila za praznično abstinenco, in to obdobje mi vsako leto prinese veliko radosti ter uvida v svet brez pametnega telefona.

Odločitev, kdaj bo sin dobil svoj telefon, je bila premišljena. Običajni telefon, dobro staro Nokio 3310, je dobil, ko je začel samostojno hoditi v šolo v tretjem razredu. Zdelo se mi je pomembno, da me lahko pokliče, če se znajde v težavah. V četrtem razredu je pametni telefon že imelo veliko njegovih sošolcev. Sama sem še oklevala, vendar je kmalu po spletu okoliščin tudi on dobil pametni telefon. Z njim so prišli novi izzivi. Medtem ko se še sama učim varne uporabe telefona, moram tega naučiti tudi odraščajočega otroka. Pri tem ne uporabljam aplikacij, s katerimi bi nadzirala ali omejevala njegovo uporabo, veljajo pa določena pravila. Telefon je na razpolago šele po tem, ko so opravljene vse obveznosti. Čas, ki ga porabi s telefonom v rokah, je stvar dogovora. Včasih ga je več, lahko pa da tega časa sploh ni. Vsak večer od devete ure telefon počiva na dogovorjenem mestu v dnevni sobi. Bolj kot čas je zame pomembno, da sem obveščena o tem, kaj počne na telefonu. Vedeti želim, kaj ga zanima, katere informacije išče, kakšne fotografije posname in kakšne vsebine si ogleduje na spletu. Zato se poskušam o tem z njim čim več pogovarjati. Tako nehote digitalni svet privede do stika v resničnem življenju in preplet obeh je tisto, kar se mi zdi življenjsko.

Življenje brez pametnega telefona si težko predstavljam. Čeprav tam ni mogoče najti vonja sveže pokošene trave ali čutiti jesenskega vetra, se je v zadnjih letih velik del resničnosti uspešno preselil na te majhne naprave. Verjetno bi brez njega zgrešila marsikatero pot in izgubila priložnost, da se povežem v odnosih, ki so mi pomembni. Kot v naravi, ki skriva prepade, pa je tudi pri uporabi telefona pomembna pazljivost.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.