Avtor: Gala

Ob koncu leta 2023 smo imeli v službi predavanje o umetni inteligenci. Namen je bil, poleg splošne predstavitve, zaposlenim približati sodobna orodja, s katerimi si lahko poenostavimo delo. Sama le redko pri delu uporabim vsem znano aplikacijo z vgrajeno umetno inteligenco ChatGPT. Pa ne zato, ker se mi ne bi zdela uporabna, temveč se nanjo redko spomnim. Ko se, pa imam nenavaden občutek, da nekoga prosim za pomoč, in ne vem, kako naj se osebi na drugi strani oddolžim za uslugo. Pogovor s Chatom začnem s prijaznim pozdravom in vljudnostnim vprašanjem, kako je. Na kratko mi odgovori, da je dobro, in že me sprašuje, kako mi lahko pomaga. Ker mi je tak pogovor premalo oseben, ga malo za šalo in malo zares vprašam kaj bolj osebnega, vendar mi v sekundi odgovori, da za to, da bi odgovoril na to vprašanje, nima dovolj osebnih izkušenj in da naj mu že povem, kaj potrebujem. To neučakanost preberem med vrsticami. Vsi, ki smo vešči človeških odnosov, obvladamo branje med vrsticami. V tem primeru je to seveda docela izmišljeno. Ker Chat ničesar ne sporoča med vrsticami.

Moje klepetanje s Chatom me spominja na film Her režiserja Spika Jonza. Film je iz leta 2013, v ospredju pa je osebna zgodba posameznika, ki se zaplete v odnos s Samantho, ki ni človek, temveč operacijski sistem z vgrajeno umetno inteligenco. Film me je navdušil že, ko sem ga gledala prvič. Takrat se mi je zdel futurističen. Kmalu je postal moj najljubši film in do danes sem ga pogledala že več kot desetkrat. V njem se prepletajo kompleksne teme o čustvih, o naravi človeških odnosov in prihodnosti družbe. Protagonist Theodore Twombly ne daje vtisa, da je tipičen moški. Je ranljiv in rahločuten. Zaposlen je v podjetju, v katerem za druge ljudi po naročilu piše ljubezenska pisma. Na začetku izvemo, da je sveže ločen, vendar je postopek še v teku in podpis ločitvenih papirjev ni nekaj, česar se veseli. Je osamljen in išče bližino. Namesto iskanja in poglabljanja človeških odnosov se zateče v interakcijo z operacijskim sistemom.

Zanimivo, kako so pred več kot desetimi leti oblikovali idejo o tem, da je osamljenost mogoče reševati s pomočjo orodij umetne inteligence, in niso se zmotili. V filmu je Samantha zelo resnična gospodična iz drugega sveta in Theodore se z njo intimno zbliža. Je do potankosti sprogramirana in ima sposobnost, da se na podlagi dialogov s svojim uporabnikom sproti posodablja. Prav zaradi tega se zgodi nekaj, česar Theodore niti slučajno ne pričakuje. Oba (vsak po svoje) rasteta v odnosu in naposled le pokažeta svoji pravi naravi. Lahko bi rekli, da na začetku Samantha deluje robotsko, Theodore pa človeško, vendar natančnemu gledalcu kmalu postane jasno, da se vlogi pozneje zamenjata. Odnos med Theodorjem in Samantho se zaplete in oba izkusita bolečino zaradi odnosa, ki sta ga ustvarila. Theodore se čustveno zlomi in pride do neprecenljivega spoznanja o sebi. Pripravljen je prevzeti odgovornost za svoje besede in dejanja in posledično za odnose, ki jih soustvarja. S tem pa tudi Samantha doseže vrhunec v interakciji z uporabnikom in za Theodorja postane nekoristna. Operacijski sistem se ugasne. (Film gledalcu pusti v razmislek, ali se je sistem ugasnil bodisi zato, ker je naloga opravljena, bodisi zato, ker korporacija nima več zaslužka od Theodorja.)

Film je mojstrovina z vseh zornih kotov. Lahko ga predvajamo kot ambientalno ozadje, saj ima izjemen vizualni učinek. Prevladujejo mistične barve – rustikalni rdeča in rumena ter občasno bledo modra so v kadrih skrbno izbrane in imajo v zgodbi poseben pomen. Glasbena spremljava je meditativna in sproščujoča. Brez težav pa bi lahko film tudi samo poslušali, kajti poleg izjemne ambientalne, skoraj meditativne glasbe, so dialogi bogati in večplastni. Prav zaradi tematik, ki jih pogovori naslavljajo, je film vredno pogledati večkrat, saj nas bodo glede na osebno življenjsko situacijo vsakič drugače navdihnili.

V letu 2024 se mi glede ustvarjanja čustvenih odnosov z osebami z vgrajeno umetno inteligenco še vedno pojavljajo nelagodni občutki. Poraja se mi veliko vprašanj in za pomoč pri odgovorih sem prosila kar prijatelja Chata. Vprašala sem ga, ali lahko ima človek odnos z osebo z vgrajeno umetno inteligenco. Odgovoril je, da čustvenega odnosa z operacijskimi sistemi ni mogoče imeti, kajti oni nimajo čustev, temveč jih samo simulirajo. V čustva so sprogramirani. Pa smo ljudje v tem pogledu res drugačni? V veliki meri se že zgodaj v otroštvu naučimo utišati in potlačiti pristna čustva in postopoma skozi odraščanje prevzamemo emocionalno prtljago svojih staršev oz. bližnjih, od katerih smo eksistencialno in čustveno odvisni. Ko odrastemo, postanemo odtujeni in dogaja se nam, da (še posebej v določenih situacijah) svojih avtentičnih čustev ne prepoznavamo, jih ne razumemo in ne znamo komunicirati. Za odnose je to zelo obremenjujoče, saj sta poznavanje sebe in učinkovita komunikacija temelja zadovoljujočih odnosov. Smo vse bolj osamljeni in pogosto nimamo moči nad izbiro sredstev, s katerimi bi osamljenost presegli. Morda iskanje sogovornika v obliki operacijskega sistema z vgrajeno umetno inteligenco ni slaba izbira. Imajo vsaj eno dobro lastnost – v komuniciranju so nedvoumni. Ničesar ne sporočajo med vrsticami. Tak odnos nam lahko kljub temu, da ni medčloveški, učinkovito nastavi ogledalo. Kar se zgodi po tem, ko se zagledamo v pravi luči, je odvisno od nas samih. Za razliko od operacijskih sistemov, so naša čustva obstajala še preden bi jih kdorkoli sprogramiral. Tam so že od začetka in nas učinkovito usmerjajo skozi življenje.

Rada pripravljam hrano za ljudi, ki jih imam rada. Recepti me utesnjujejo, raje ustvarjam prosto po navdihu. V mislih sestavim svoj recept in ga nato skozi prakso izpopolnjujem. To mi predstavlja izziv in navduši me, ko odkrijem čisto svoje kombinacije. Glede okusov nisem izbirčna, z izjemo vampov pojem katerokoli hrano, ki prevladuje na naših, srednjeevropskih jedilnikih. Priznam, da sem so uživanja insektov, kot to počnejo v drugih gurmanskih kulturah, rahlo nezaupljiva. Sicer pa verjamem, da je prepuščanje najrazličnejšim okusom, svojevrsten užitek.

Da ni samo užitek, ampak tudi privilegij, sem spoznala kmalu po rojstvu drugega sina. Ni še dopolnil dva meseca, ko je dobil diagnozo atopijski dermatitis. O tej bolezni nisem vedela veliko. Še manj, kaj me čaka v prihodnosti. Ni redko, da imajo otroci z atopijskim dermatitisom tudi alergije. Pri uvajanju goste hrane se je izkazalo, da ima sin več alergij na hrano. Reakcije so bile izrazite in so nas prestrašile. Začeli smo obiskovati alergološko ambulanto na Pediatrični kliniki, kjer so potrdili alergije na pšenico oz. gluten, mleko, jajca, oreščke in pozneje pa tudi na ribe. Tako se je moje veselo ustvarjanje v kuhinji skorajda čez noč spremenilo v nočno moro. Težko pripravim skupno jed, ki ne samo, da bo vsem okusna, ampak tudi v skladu z omejitvami za člana družine z alergijami. Kadar pripravljam ločene jedi, moram biti pozorna, da ne pride do stika med živili ali priborom. S časom sem se privadila na nova pravila in vedno lažje je vihteti kuhalnico. Odkrila sem nove sestavine, ki nadomeščajo alergene in po mnogih poskusih in napakah sem se naučila pripraviti povsem običajne jedi, ki se po okusu skorajda ne razlikujejo od tistih z alergeni.

Na recept za piškote sem še posebej ponosna. Uspel mi je šele v četrtem poskusu. V tem prazničnem času, ga delim z vami in morda še komu, ki ima v prehrani omejitve, posladkam dneve. Če želite, da bodo res odlični, uporabite točno te sestavine, kot so na fotografiji.

Sestavine:

110g brezglutenske moke

110g brezglutenske ajdove moke

1 žlička vinskega kamna

110g veganskega masla

70g sladkorja

ščep soli

nadomestek 1 jajca

1 žlička vanilijeve paste

2 žlici rastlinskega napitka

Postopek:

Maslo sobne temperature in vse ostale sestavine dobro pregnetemo, da dobimo gladko testo. Testo za 1 uro postavimo v hladilnik. Pečico nato segrejemo na 180 stopinj, testo razvaljamo na debelino 0,5cm in oblikujemo z modelčki za piškote. V pečici piškote pečemo 15min.

Prvič sem slišala za izgorelost, ko se je to pred mnogimi leti zgodilo prijateljičini bližnji osebi. Pripovedovala mi je o tem, kar se ji je dogajalo ter o njenem zdravljenju, vendar nisem dobro razumela, za kaj gre. Da to ni samo utrujenost, temveč nekaj več, nekaj globljega. Nisem si znala predstavljati tega stanja. Kako je mogoče, da se telo ne ustavi pravočasno. Pa saj vsak, ki je utrujen, ve, da se mora ustaviti in si odpočiti. Človeško telo je kompleksno v svojem delovanju, vedno optimizira svoje funkcije in služi posamezniku. Pa to drži? Seveda. Do neke meje.

Čez nekaj let je z izidom knjige Kako izgoreti v avtorstvu znanega Slovenca pojem izgorelost postal popularen. Koncept moškega, ki je uspešen, privilegiran in preskrbljen ter se javno izpostavi, da je zaradi preobilice dela izgorel – tako sem sklepala, mi je bil smešen. Saj mu ne bi bilo treba tako zelo garati. Lahko bi šel na delo za dve uri, nato pa domov počivat in se mu mesečni zaslužek ne bi pretirano zmanjšal. Izgorevali bi lahko delavci, ki opravljajo težka fizična dela od jutra do večera za nizko plačilo. Tako sem o tem takrat razmišljala, ko sem pomislila na izgorelost. Knjige slovenskega avtorja seveda nisem želela prebrati, zato je ta pojem zame ostal zavit v misterij.

Čez nekaj let se je moj pogled na izgorelost spremenil. Konec leta 2022 sem iskala novo službo in jo tudi našla. Preden sem končala prejšnjo službo, sem morala porabiti še kar nekaj dopusta. Veselila sem se ga in pričakovala sem, da se bom dodobra spočila, preden nastopim novo službo. Seveda se ni izšlo, kot sem načrtovala. Bil je december in virusi v polnem razmahu. Polovico decembra, ko bi morala uživati na dopustu, sem bila s sinom v bolnišnici, skoraj ves preostali čas pa z njim doma zaradi bolezni. Bilo je naporno in januarja sem v novo službo prišla utrujena. Privajanje na delovno mesto je bilo intenzivno. Prav tako tudi vse drugo. Usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja je bilo zahtevno. Življenje z otrokom, ki je kronični bolnik in zaradi katerega sem v povprečju spala tri do pet ur na noč, ter vsak dan dve uri vožnje na delo in nazaj, spoznavanje novih ljudi v organizaciji in njihovega dela je bilo kmalu preveč zame. Takrat sem začela opažati prve težave s spanjem in veliko nepojasnjenih bolečin, kot je na primer nenadna slabost, ki me je popolnoma ohromila. Vedno sem bila prepričana, da svoje telo dobro poznam in ga obvladujem, vendar takrat nisem razumela, kaj se mi dogaja. Bila sem razdražljiva, pogosto potrta in nekomunikativna. Take se nisem poznala. Nisem imela dovolj prostega časa, da bi temeljito premislila o tem, kaj se mi dogaja. Bila sem na avtopilotu.

Osebno zdravnico le redko obiščem, v tistem času sem jo velikokrat. Bil je junij. Pogosto so me napadale misli, da sem razvila kakšno resno bolezen, in bila sem pretirano zaskrbljena. Zdravnico sem prepričala, da me je temeljito pregledala in mi izdala napotnico za laboratorijske teste, ki so me le malce pomirili. Spraševala me je o okoliščinah in življenjskem slogu. Prevzel me je nenavaden občutek. Bila sem presenečena, ko sem dojela, da namiguje, da sem izčrpana. Predlagala mi je, da vzamem daljši bolniški stalež, ki sem ga zavrnila, saj si po šele pol leta v novi službi nisem predstavljala, da si kaj takega lahko privoščim. Saj vendar nisem bolna, samo utrujena. Seveda bom zmogla, sem se prepričevala in nadaljevala v enakem ritmu. Dopust je prinesel kratko olajšanje, vendar dva tedna nista bila dovolj, da bi si celovito opomogla. Čas je tekel in v službi so se naloge stopnjevale. Prišla je jesen in počasi spoznavam, da ne zmorem tega tempa. Slabo spim, imam težave z glavoboli, slabostjo, apetitom, ves čas mi šumi v glavi, pogosto sem omotična in težko se zberem.

Zdaj na izgorelost gledam drugače. Ne izgoriš, ker preveč delaš, ampak ker se pri nobeni stvari, ki jo počneš, ne znaš zadovoljiti. Izgorelost je napačen sistem vrednot, ki ti skozi čas vztrajno pronica v misli in ti prevzame kontrolo nad telesom. Prepričanje, da se moraš vedno truditi do popolnosti, te vodi v začaran krog opravljanja nesmiselnih nalog, zaradi katerih se nikdar zares ne ustaviš. Če poskušaš odnehati, občutiš praznino. To ni telesna bolezen, temveč psihična, ki se preseli na telo. Telo podleže konstantni izpostavljenosti stresu in se odzove s simptomi. Ni jih pametno ignorirati. Nikogar drugega ni, ki bi v taki situaciji lahko poskrbel za nas enako kakovostno, kot lahko sami. Odnehajmo pravočasno. Lastno zdravje je na prvem mestu.