Zimovanje.

Ko se konec novembra jesen dokončno prelevi v zimo in me prvič zazebe do kosti, se zavem, kakšno moč ima narava. S svojimi predvidljivimi spremembami me vedno znova ujame nepripravljeno. Takrat se s čajem ugnezdim pod toplo odejo in pričakam svoj najljubši letni čas. V nasprotju s poletjem, ki v svojem dolgem svetlem delu dneva vabi k poležavanju v senci, mokrim norčijam, zvečer pa k vročim zabavam, je zima tiha in premišljujoča. Kadar se odpravim v naravo, mi hlad ne omogoča počitka. Vabi me k sprejemanju, da imam na zunanje dejavnike le malo vpliva in da je to, kako toplo mi bo sredi mrzle zime, predvsem odvisno od mene. Krhko je ravnotežje med zunanjim in notranjim svetom.

Narava s svojimi zakonitostmi od nas zahteva nenehno prilagajanje spremembam. Ko dežuje, odpremo dežnik, pokrivalo pa si nadenemo, kadar nam brije za ušesi. Pri pričakovanju teh sprememb nam pomaga vremenska napoved. Do nje lahko dostopamo na mobilnem telefonu in tako življenje je preprosto. Kdaj se zgodi, da se napoved ne uresniči, in takrat preživimo ves dan z zaprtim dežnikom, obešenim čez podlaht. V jezo nas spravi, če smo ga odloženega kje pozabili, kajti prihodnjič ga bomo potrebovali. Spremembe v naravi poznamo že stoletja in jih dobro sprejemamo. Zdijo se nam samoumevne, in čeprav včasih nergamo, se proti njim ne borimo. Še zdaleč pa spremembe v naravi niso edine. In bolj kot te nas bremenijo tiste, ki jih povzročamo sami. Zgodijo se že dolgo pred tem, ko se jih zavemo, in naposled terjajo, da se odzovemo. Ljudje nismo le nemočni obiskovalci našega planeta. S svojimi dejanji korenito posegamo v ravnovesje v naravi ter vplivamo na našo skupno dobrobit. Lagodno življenje, ki smo si ga ustvarili, nas včasih tako zaslepi, da raje izberemo lažje odločitve, ki imajo škodljive učinke. Onesnaževanje, globalno segrevanje in ne nazadnje trenutna epidemija so odraz naše brezbrižnosti ter malomarnosti. Njihove posledice nam nastavljajo ogledalo in nas opozarjajo, da smer, v katero gremo, ni prava.

Ob koncu letošnjega leta virus že dobro poznamo, vendar še vedno ne obvladujemo njegovega naglega širjenja. Zdi se, da od nas zahteva nemogoče – da spremenimo svoje navade. Življenje z maskami nam je tuje, strožje upoštevanje medsebojne razdalje prav tako. In nismo vajeni, da na vhodih v poslopja preverjajo naše zdravstveno stanje. Vse te novosti krojijo naš vsakdan in nismo jih sprejeli zlahka. Upiramo se jim. Namesto tega, da bi se med seboj povezali in skupaj učinkovito izkoreninili to nadlogo, se med nami poleg virusa širijo nezaupanje, tesnoba in strah. Vendar to ni nekaj nepričakovanega. Začetek vsake spremembe je povezan z neprijetnim občutkom. Udobje se je razblinilo in treba se je prilagoditi. Življenje se je spremenilo in s seboj prineslo negotovost. S strahom pred neznanim najbolje opravimo tako, da si priskrbimo zanesljive vire informacij. Vendar te niso zmeraj jasne kot vremenska napoved. Če so preveč strokovne, jih težko razumemo in nas zmedejo. Takrat se prepustimo tistim, ki to področje bolje obvladajo. Le tako se znebimo dvoma, ki nas razjeda. Pomembno je, da s svojimi dejanji ne varujemo zgolj sebe, temveč tudi druge.

Kakor se znajdemo v mrazu, da preprečimo ozebline, je sposobnost premisleka, prilagajanja in sprejemanja pravih odločitev naša največja moč. Način, kako se ljudje odzivamo v stresnih okoliščinah, določa kakovost našega bivanja. Vendar naše odločitve ne vplivajo le na nas, temveč tudi na okolico ter na družbo kot celoto. Temelj skupnega sobivanja je zaupanje, in čeprav se sliši tvegano, je to edini način soustvarjanja blagostanja za vse nas. Izjemne razmere nas na to opomnijo.

Porcelanasta punčka.

Odraščala sem v tradicionalni družini s patriarhalno ureditvijo. Kmalu sem se naučila biti pridna, urejena in ne preveč glasna. Kot taki se mi ni godilo nič hudega. Na otroštvo imam lepe spomine. Naučeno vedenje mi je odpiralo veliko vrat. V šoli sem bila vzorna učenka, nikoli se nisem vedla neprimerno. Všeč mi je bilo, da sem ustrezala pričakovanjem družbe, in bila sem samozavestna. Spoznala sem, da lahko izberem podobo, ki jo pokažem svetu.

Med odraščanjem sem pogosto stala na robu med tem, kar želim in kar je družbeno sprejemljivo. Čeprav sem verjela, da mi je vseeno, kaj o meni mislijo drugi, te meje nisem nikoli prestopila. Prišla je prva ljubezen in z njo tudi prva razočaranja. Takrat sem se naučila ugajati predvsem moškim, kar mi je dajalo občutek moči nad svojo usodo. Ob dopolnjeni polnoletnosti sem se preselila v prestolnico. Odhod od doma je predstavljal pomemben korak k samostojnemu življenju, vendar me brezskrbne zabave kmalu niso več zanimale. Po končanem četrtem letniku sem bila naveličana študentskega življenja in sem že težko pričakovala naslednji življenjski korak. Želela sem postati odrasla.

Takrat sem spoznala moškega, za katerega sem verjela, da mi bo pomagal odpreti vrata odraslosti. Oklenila sem se ga kot rešilne bilke. Potegnil me je v svoj čustveni vrtinec in kmalu se nama je rodil sin. Z navdušenjem sem sprejela edino žensko vlogo, ki sem jo od nekdaj dobro poznala – postala sem mati in žena. V zgodnjih dvajsetih sem skrbela za otroka in dom, vendar v nasprotju s pričakovanji moji družini to ni prinašalo sreče. Njega moja skrbnost ni osrečevala, življenje z odgovornostmi ga je dušilo. Nisem razumela, zakaj zanj nisem dovolj dobra, čeprav vse delam prav. Zveza je bila nestanovitna in naporna. Imela sva veliko težav. Prepiri so se brez repa in glave vrstili drug za drugim. Nekega dne sem obiskala Center za socialno delo in tam poiskala pomoč. Zelo se mi je vtisnilo v spomin, ko mi je svetovalka povedala, da imam sindrom porcelanaste punčke. Skrivala sem se v kalupu pravilnosti in tiho trpela. Bila sem polna mask in nisem verjela, da sem lahko sprejeta takšna, kot sem. Nisem znala biti ljubljena.

Brez varnosti v odnosu in oropana vsakega spoštovanja sem začela bežati. Misel na to, da je zame edina možnost, da se ponovno najdem, ta, da razdrem družino in grem z otrokom na svoje, me je dušila. Počasi sem razpadala na tisoč majhnih koščkov in se popolnoma izgubila. Sčasoma sem prepoznala svojo stisko in se na njo odzvala. Pot k sebi je bila dolga in boleča. Glasno povedati, da sem izčrpana in ne zmorem več vztrajati v tej družini, je bila najtežja stvar. Hvaležna sem prijateljem in družini, ki so mi tesno stali ob strani in me ujeli pred prepadom ali mi pomagali zlesti iz njega. Še posebej pa sem hvaležna sebi, da nisem vztrajala v bolečini ali otopela in da sem se odzvala na svoj klic na pomoč. Takrat sem doživela pomemben življenjski preobrat.

Danes sem daleč od porcelanaste punčke. Odvrgla sem vse maske. Brez strahu izražam svoje potrebe in zahtevam biti slišana. Ne trudim se ugajati in ne skrivam delov sebe samo zato, da bi se drugi ob meni dobro počutili. Dovolim si biti sprejeta ali zavrnjena, vendar nikoli zanikana. Ne uklanjam se zahtevam družbe, v katerih bi se izgubila. Sestavljena sem iz veliko plasti in vsaka predstavlja pomemben del moje osebnosti.

Spoštovanje in upoštevanje svojih potreb ter osebnih omejitev je dolžnost do sebe in bližnjih. Zame to pomeni, da ob vseh obveznostih, ki sem si jih za svoja trideseta sama izbrala, redno in dosledno ter brez izgovorov skrbim za svojo dobrobit. Opozarjam na svoje osebne meje in jih skrbno varujem. Povem, ko česa ne zmorem, in se umaknem iz situacij, ki mi škodujejo. Včasih skrb zase zahteva tudi to, da stojim na drugi strani nenapisanih družbenih norm. Oblačim prekratka krila, se premočno naličim, oblečem zapeljivo perilo in se fotografiram. Doma, kadar sem sama, plešem po stanovanju, pojem, jokam na glas in kričim, če to potrebujem. Vse to me dela živo in mi daje moč, da se spopadam tudi s težjimi trenutki, ki jih življenje prinaša.

Odraščanje mlade ženske je tesno prepleteno z izzivi, ki izvirajo iz družbenih norm. V nasprotju z moškimi, ki si lahko nekoliko dlje privoščijo biti mladi in brezskrbni, se od žensk pričakuje, da pri določeni starosti nehamo odraščati, se ustalimo, si ustvarimo družino in se posvetimo skrbi za druge. Po tridesetem letu, ko nas zapustijo še zadnji dnevi mladosti, ne smemo biti samske ali ločenke z otroki, oblačiti se moramo dostojno in letom primerno, ne smemo preveč kazati svojega golega telesa in vseh sprememb, ki so se na njem zgodile, ker se to ne spodobi. Ne smemo se pretirano družbeno izpostavljati, ne smemo povedati na glas, da nas družina psihično in fizično izčrpava, in zase ne smemo zahtevati pozornosti. Osrečevati nas mora skrb za otroka in gospodinjstvo, kar koli drugega nas dela manjvredne. Zanikanje potreb pri ženskah ima dolge zgodovinske korenine. Tako imenovana »prava ženska« je neuničljiva. Dokler ne zmore več. Pričakovanje tega trenutka je mučno in škodljivo za vse vpletene.

Otresti se okov globoko zakoreninjenih pričakovanj in zaživeti po svojih merilih ni osrečujoče le za tiste, ki se za to odločijo, temveč s tem dajejo zgled in pogum tudi drugim. Ni narobe biti samska po tridesetem, živeti le z mačkami, biti enkrat ali večkrat ločena, brez otrok ali z otroki z več različnimi partnerji. Ni narobe izbrati svojega načina življenja. Želim si, da bi si vsaka ženska upala odkriti dele sebe, ki jih družba že stoletja zakriva. Da bi prepoznala svoje prave potrebe, si zaupala in si drznila odpreti se različnim možnostim ter si privoščila biti srečna.

Metamorfoza.

Leto 2020 se je začelo kot običajno. Utečeni v rutinah smo se zatekali v kraje, za katere lahko danes rečemo, da so več kot le neskončno udobni. Ne da bi se dobro zavedali, je bila predvidljivost temelj naše varnosti. Budilka, jutranja prha, razvažanje otrok v vrtce in šole ter prihod na delovno mesto so tisti majhni dogodki, zaradi katerih so bili dnevi normalni. Po drugi jutranji kavi in prvih opravljenih zadolžitvah je ob bežnem klepetu s sodelavcem sledil zdrs prsta med novosti svetovnega spleta. Če ne drugje, smo tam zanesljivo našli svoje potrebe. Spretno načrtovani popoldnevi so se prepletali z obiski športnih dvoran, trgovskih centrov, kulturnih prireditev in restavracij. Dnevi so bili kratki in jedrnati ter polni sladkega balasta. Želje so se rojevale na vsakem koraku in na vsakem naslednjem so bile tudi uresničene. Med klepetom s prijateljico ali ob brezskrbnem obisku družbenih omrežij smo lahko mimogrede spoznali, da nujno potrebujemo nova oblačila za fitnes, karto za koncert, čevlje za gledališče ali letalsko karto, ki nas bo popeljala v lepše kraje. Vse to je bilo brez dvoma preprosto dosegljivo. Svet je bil širok in poln bogate izbire. Nekje daleč je odmevala novica o novem virusu in s spremljajočo dramo je vse zvenelo kot znanstveno fantastični film, ki se nas gotovo ne tiče. S približevanjem neznanega smo se ljudje vedno bolj spoprijemali tudi s svojim strahom. Koronavirus je svoj uničevalni pohod pospremil še z mnogimi drugimi družbenimi spremembami in prinesel spoznanje, da na te turbulence nismo pripravljeni.

Danes so dnevi dolgi in zapolnjeni z golim bivanjem. Zdi se, da je med tem letom minila vsa neskončnost. Marsikaj je drugače in pomembne stvari, ki so bile na dosegu roke, so postale težko dostopne. Naše potrebe zdaj tiho kalijo, potešitve se izmikajo in od nas zahtevajo ustvarjalnost znotraj domačih okvirov. Ne samo udobje, tudi življenjsko pomembna opravila, kot je obisk zdravnika, so postala misija nemogoče. Ni več veliko tistega, kar bi ostalo med človekom in njegovo tesnobo. Obvladljivi nemir je pri veliko ljudeh zamenjala mračna negotovost.

Mnogi med nami so v neugodnih razmerah bivali že pred prihodom koronavirusa. Nestabilne življenjske okoliščine jih spremljajo že dalj časa. Živijo v negotovosti, ali bo jutrišnji dan postregel s toplo hrano, oblekel njihove najmlajše in poravnal položnice, ki se nabirajo v nabiralnikih. Življenjski in delovni pogoji, ki so jim izpostavljeni, pošteno načenjajo njihovo zdravje, zato mnoge pestijo težke ali celo neozdravljive bolezni. Zaradi pomanjkanja informacij in sredstev se z njimi manj uspešno spoprijemajo. Čeprav smo o dogajanju okoli sebe dobro obveščeni, se kot družba z dejanji nismo dovolj učinkovito odzvali. Tegobe najranljivejših se že dolgo vrtijo v začaranem krogu in videti je, da si nihče zares ne prizadeva izboljšati njihovega položaja. Zanje so se okoliščine ob prihodu koronavirusa še poslabšale.

Na drugi strani so se za nas spremenjene življenjske razmere hinavsko razlezle v pore vsakdana. Prikrajšale so nas za tiste občutljive malenkosti, ki skupaj držijo velike stvari. Zamenjal se je ritem dneva in koordinate na zemljevidu so se skrčile. Utrujenost zaradi hitenja po opravkih smo zamenjali z utesnjenostjo med štirimi stenami. Skoraj povsem brez družbene animacije smo se znašli osamljeni v naročju svojih misli. Dnevi so si podobni in gosto prepleteni s skrbmi. Naše potrebe se ne vrtijo več okoli izbire prostočasnih pobegov, temveč so se zmehčale do bistva, ko nam je postalo jasno, da pristnemu človeškemu stiku preprosto ne moremo ubežati. Naša intimnost ima strašljive podobe. Po eni strani nemoč, ker so nam najbližji nedosegljivi, in po drugi strani nasičenost lastnega doma. Bežen stik z neznancem, ki mu želimo predati košček sebe, je prerasel v iluzijo svobode.

Čeprav skoraj celoletno radikalno preživljanje časa s samim seboj ni bila naša osebna izbira, si lahko naposled tudi v tem zadnjem mesecu vzamemo nekaj dragocenih trenutkov in temeljito premislimo, kakšne odnose si želimo v prihodnosti. Čakajoč, da se spet srečamo z vsemi znanimi in manj znanimi neznanci, moramo za oblikovanje kakovostnih odnosov najprej dobro poznati svoje prave potrebe. Šele nato in ko bomo ukrotili koronavirus, se bomo lahko ljubeče posvetili ljudem okoli nas. Najprej tistim najbližjim, ki jih že dolgo želimo objeti, in nato še tistim, ki našo pomoč nujno potrebujejo. Ker še pomembneje kot to, kar prejemamo, je to, kar dajemo.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.