Avtor: Gala

Zanimivo je opazovati odraščajoče malčke, kako se iz dneva v dan spreminjajo. Kultura jim sprva ne pride do živega, za golo preživetje so se pripravljeni vesti precej neotesano. Še posebej so dobro zvočno opremljeni. Sčasoma ugotovijo, da ne bodo kar zlepa umrli, če na primer obrok ne bo na mizi za njih takoj in zdaj. Po tem se lahko mirno prepustijo socializacijskim prelomnicam. Prva otroška igra je večinoma spontano spolno zaznamovana. Nisem dovolj strokovno podkovana, da bi lahko trdila, ali gre za zgled, otroško komercializacijo ali je to preprosto vrojeno, najbrž vsega po malem. Je pa po mojih izkušnjah tako, da se dečki pogosteje zanimajo za vozila in posegajo po podobnih igračah, medtem ko deklice najdejo zadovoljstvo pri preoblačenju punčk. Seveda to ni pravilo, velikokrat tudi deklice zanimajo tovornjaki ter dečke nega in pestovanje plastičnih dojenčkov. Kmalu pa v ospredje stopijo spolni stereotipi, ki mnogim otežujejo odraščanje.

Stvari niso preveč preproste. Ne samo to, da mora posameznik psihološko sprejeti spol, ki mu je dan z genetiko, biološkemu spolu družba pripisuje tudi določen videz, vedenjski vzorec in življenjskih ustroj. Obstaja kup bolj in manj pomembnih odločitev, ki jim mora posameznik slediti glede na spol, ki mu pripada. V nasprotnem primeru je nenormalen, čuden, stigmatiziran in izločen na rob družbe. Gre za odločitve o načinu oblačenja, načrtovanju družine, izbiri dela, preživljanju prostega časa, izražanju čustev in drugo. Čeprav v resnici spol ni nič drugega kot “skupek hormonov”, ki usmerjajo biološki razvoj in delovanje človekovega telesa,  je v naši družbi spol etiketa, breme in navodilo, kako naj bi živeli svoje življenje.

Nadaljnji razvoj osebe od zgodnjega otroštva se kmalu začne drastično razlikovati glede na spol, ki mu posameznik pripada. Za deklice postane zelo pomembno, kako so oblečene, za dečke pa, kako zelo znajo zadrževati čustva. Že v vrtcu ali na otroškem igrišču lahko slišimo, ko starši in drugi odrasli dečke nagovarjajo, da so preveliki, da bi jokali. Solze so za moške absolutno prepovedane od prvega leta starosti. Pri dečkih so z odraščanjem sprejemljive fizične in agresivne igre. Deklice naj se ukvarjajo z mirnimi aktivnostmi, ustvarjalnimi igrami ali skrbjo za druge. Dekleta bodo prej obsojena, če bodo odstopala od predvidenih telesnih norm, kot so recimo daljši lasje in vitka postava. Vrednost deklic narašča predvsem z njihovim videzom oziroma s tem, kar družba prepoznava kot lepoto. Poleg tega, da so lepe, morajo biti tudi tihe, ubogljive in potrpežljive ter ne smejo imeti preveč mnenja o družbenem dogajanju. Jeza je pri dekletih prepovedana. Nikakor ne smejo biti preveč dramatične, zahtevati preveč pozornosti in izstopati. Veliko se morajo posvečati videzu svojega telesa, s katerim privabljajo moške, ki si nato na različne načine lastijo njihova telesa. Fantje morajo biti pogumni in neustrašni ter na vsakem koraku pripravljeni meriti moči. Do deklet morajo biti nagajivi, jim gledati pod krila in jih otipavati, ker tako fantje kažejo naklonjenost do deklet. Pod nobenim pogojem fantje ne smejo izražati nežne naklonjenosti, ne do deklet, kaj šele med seboj.

Po tem, ko osebi moškega in ženskega spola odrasteta, pride trenutek moškega zmagoslavja, ko se ženska moškemu preda. Partnerstvo ni enakovredno, saj večino odločitev sprejema moški. Ali bo ženska dosegla določeno izobrazbo, se zaposlila in gradila kariero, ni povsem v njenih rokah. Uloviti mora prava leta, da zanosi, saj bo drugače prestara, zato svojo mladost posveti rojevanju, skrbi in vzgoji otrok. Moški se s tem manj ukvarja, ker to ni njegovo poslanstvo. Njegovo poslanstvo je, da čim več dela in je zaradi tega višjega cilja pogosto zdoma. Spolnosti se heteroseksualni par loteva na pobudo in željo moškega, ker moški imajo slo, nagone in predvsem potrebe, ki jim mora ženska ugoditi. Ženska tega nima. Ima pa prirojeno nagnjenost za skrbstvo in gospodinjska opravila. Kmalu ko ženska opravi z družino, je prestara, neprivlačna in za moške le še sitna stara baba, ki se pretirano ukvarja s svojim videzom, bodisi se preveč zanemarja. Njena vloga takrat je, da poskrbi, da moškega doma zmeraj čaka postrežen obrok in vedno čisto, zlikano perilo. Če ima službo, je to lahko njen hobi, pravo delo jo čaka doma.

Za nekatere se tako življenje sliši kot pravljica, za druge je to nočna mora. Odločitev, kako bomo živeli svoje življenje do meje, da ne ogrožamo drugih, bi morala biti osebna. Vendar vidimo, da ni tako. Niti ne gre vedno za to, da bi moški ženske namenoma postavljali v podrejen položaj, včasih ženske to počnemo kar same. Živimo s prepričanjem, da moramo biti ženstvene oziroma v tako imenovani ženski energiji, biti moramo mirne ne glede na situacijo, sprejemajoče do moških čustev, četudi so (pasivno) agresivna, predvsem pa zatreti sebe, da se lahko moški izrazi v vsej svoji moškosti. Moški si lahko dovoli biti jezen, utrujen in nejevoljen, česar si ženske v enako težki situaciji ne moremo privoščiti. Ženske si za to prilaščamo posebno žensko moč, ki je v resnici le izgovor za naučeno nemoč, s katero se že zgodaj naučimo živeti. Z njo v resnici teptamo svoje želje in potrebe. Škodljive pa so tudi nekatere ženske, ki se (v javnosti) ostro deklarirajo, da niso feministke in tako proslavljajo svoje dosežke v patriarhalnem svetu. Še posebej je to globok izraz ignorance, če gre za ženske na poziciji politične moči.

Pospravljanje stvari v predalčke je nekaj, kar nam daje občutek reda in kontrole. Zato se tega polaščamo tudi pri kategoriziranju ljudi v družbi. Ena največjih, najbolj samoumevnih in tudi najbolj škodljivih kategorizacij je ločevanje ljudi glede na spol. Biološko obstajata moški in ženski spol. Razlikujeta se v tem, da imata različno sestavo hormonov in tudi različno telesno zgradbo. To pa je tudi vse, kar ju ločuje. Vse drugo so škodljivi konstrukti družbe. Vsak posameznik naj ne glede na spol, starost, raso, barvo kože, nacionalno in versko pripadnost izbere odločitve, ki bodo krojile življenje po njegovi meri. Zavzemanju za zmanjševanje neenakosti med spoloma  in svobodno izbiro pri življenjskih odločitvah, ne glede na biološki spol, pravimo feminizem.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.

Ob 22. uri se s police zabliska ekran na sinovem telefonu. Star je enajst let in ob deveti uri je čas za posteljo, telefon pa v sobi zvečer ni dovoljen. Ošvrknem in vidim, da so njegovi sošolci še zmeraj dejavni v skupinskih pogovorih. Zdi se mi pozno. Zadnje čase sporočila na njegovem telefonu ves čas švigajo. Igrice ga manj pritegnejo, bolj so zanimiva družbena omrežja. Nisem prepričana, da vem, kako vzgojiti otroka v digitalni svet, ki ga nosi na dlani, ter kako obvladovati čas, ki ga preživi na telefonu, in nadzirati vsebine, s katerimi se srečuje.

Generacija staršev, ki trenutno vzgajamo odraščajoče najstnike, smo neandertalci moderne telefonije. Prenosne telefone smo prvič dobili v drugi polovici osnovne šole ali še pozneje. Naši prvi aparati niso omogočali nič posebej zabavnega ali privlačnega. Telefona ni bilo težko odložiti. Z razvojem računalnikov so se razvijali tudi prenosni telefoni. Bliskovito – niti generacija se ni obrnila, ko so se pojavili pametni telefoni. Z njimi smo se lahko povezali ne le s tistimi v imeniku, temveč tudi s svetovnim spletom. Odprl se je nov svet in z njim veliko novih informacij, zabave in tudi pasti, ki jih nismo poznali. O posledicah uporabe telefonov se učimo iz svojih izkušenj, in ne iz učbenikov ali priročnikov. Gre za praktičen pripomoček, ki je nadvse učinkovit, kadar se želimo z ljudmi povezati, komu kaj sporočiti, najti pravo pot ali posneti fotografijo. Vendar ponuja veliko več, kot potrebujemo. Ni še popolnoma jasno, koliko je neka dejavnost, ki jo počnemo na pametnem telefonu, koristna in kdaj postane škodljiva. Meja med varno in tvegano uporabo je tanka. Čas s telefonom v roki teče drugače. Minute minevajo bliskovito, pogrezajo se v črno luknjo. Obvestila vabijo, novostim ni videti konca, vsak trenutek na internetu se zgodi nekaj, česar ne smemo zamuditi. Nova objava na priljubljenem družbenem omrežju, novica na novičarskem portalu, sporočilo prijatelja ali neznankino sporočilo, ki osamljeno išče pozornost. Tukaj so tudi informacije, ki jih nikoli nismo želeli izvedeti. Slike, ki jih nismo želeli videti in nas bodo preganjale v spanju. Sporočila, ki bi jih raje sprejeli v živo, z objemom ali ob stisku rok in s toplim pogledom v očeh. Veliko je vsega, kar najdemo na teh majhnih napravah, ki nas spremljajo na vsakem koraku.

Zame je telefon vir užitka in bežen pobeg od resničnosti. Je nagrada ob koncu dneva, ko so obveznosti opravljene. Je brezno, v katerega padam, ko sem v stresu in ne obvladujem tesnobe resničnega življenja. V roke mi skoči, ko čakam na semaforju ali v trgovini, ko stojim v vrsti na blagajni. Morda samo pogledam na uro in prsti sami poiščejo še vse drugo, kar se tam skriva. Nepogrešljiv je, ko pokličem meni ljube osebe, da preverim, kako so, ali ko rezerviram večerjo v restavraciji. Z njim fotografiram trenutke življenja. Obstajata pa tudi čas in prostor, kamor telefon ne spada. Zvečer ga odložim na polico in ne gre z menoj v spalnico. Posebna tradicija je tudi, ko vsako leto med božičnimi prazniki za nekaj dni močno omejim dostop do interneta. Med 24. decembrom in 1. januarjem telefon uporabljam samo za osnovne namene, in sicer za klicanje in pošiljanje ter prejemanje sporočil, druge aplikacije in povezovanje na splet so onemogočeni. Letos bo že šesto leto, odkar sem se odločila za praznično abstinenco, in to obdobje mi vsako leto prinese veliko radosti ter uvida v svet brez pametnega telefona.

Odločitev, kdaj bo sin dobil svoj telefon, je bila premišljena. Običajni telefon, dobro staro Nokio 3310, je dobil, ko je začel samostojno hoditi v šolo v tretjem razredu. Zdelo se mi je pomembno, da me lahko pokliče, če se znajde v težavah. V četrtem razredu je pametni telefon že imelo veliko njegovih sošolcev. Sama sem še oklevala, vendar je kmalu po spletu okoliščin tudi on dobil pametni telefon. Z njim so prišli novi izzivi. Medtem ko se še sama učim varne uporabe telefona, moram tega naučiti tudi odraščajočega otroka. Pri tem ne uporabljam aplikacij, s katerimi bi nadzirala ali omejevala njegovo uporabo, veljajo pa določena pravila. Telefon je na razpolago šele po tem, ko so opravljene vse obveznosti. Čas, ki ga porabi s telefonom v rokah, je stvar dogovora. Včasih ga je več, lahko pa da tega časa sploh ni. Vsak večer od devete ure telefon počiva na dogovorjenem mestu v dnevni sobi. Bolj kot čas je zame pomembno, da sem obveščena o tem, kaj počne na telefonu. Vedeti želim, kaj ga zanima, katere informacije išče, kakšne fotografije posname in kakšne vsebine si ogleduje na spletu. Zato se poskušam o tem z njim čim več pogovarjati. Tako nehote digitalni svet privede do stika v resničnem življenju in preplet obeh je tisto, kar se mi zdi življenjsko.

Življenje brez pametnega telefona si težko predstavljam. Čeprav tam ni mogoče najti vonja sveže pokošene trave ali čutiti jesenskega vetra, se je v zadnjih letih velik del resničnosti uspešno preselil na te majhne naprave. Verjetno bi brez njega zgrešila marsikatero pot in izgubila priložnost, da se povežem v odnosih, ki so mi pomembni. Kot v naravi, ki skriva prepade, pa je tudi pri uporabi telefona pomembna pazljivost.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.

Ko sem kot otrok med sprehodom po gozdu naletela na mravljišče, sem se ob njem ustavila in ga občudovala. Tisoče migetajočih mravljic me je prevzelo. Če srečaš eno samo mravljo, je videti tako nemočna, potem pa ta ogromen kup posušenih smrekovih iglic, ki so ga marljive mravlje ustvarile s svojim ubranim sodelovanjem. Nekoč sem se spraševala, kako jim to uspe. Katera je prva mravlja, ki poda pobudo za gradnjo mravljišča, kako se med seboj sporazumevajo in kakšna je razporeditev vlog pri delu? Danes vem, da živali vodijo vrojena vedenja in jih tako ohranjajo pri življenju. Tesno medsebojno sodelovanje je nujno za njihovo preživetje in tudi navidezno manj pomembne naloge prispevajo k temu. Gozd je čaroben kraj. Če ga znaš pozorno opazovati, se je mogoče iz njega veliko naučiti.

Tudi ljudje med seboj sodelujemo, vendar nas pri tem ne vodijo samo nagoni. Različnih oblik obnašanja v skupnosti in sodelovanja se moramo naučiti. Prve take izkušnje pridobivamo v družini, kmalu pa se začne vključevanje v širše skupnosti, ena takih je vrtec. Tam je zelo zabavno, vendar se nam kot otrokom pogosto zdi, da se nam godi krivica. Zaradi svoje nezrelosti ne prepoznavamo dolgoročnih posledic in se ne zavedamo, da nekatera pravila šele čez čas in v spremenjenih okoliščinah prispevajo k naši dobrobiti. Spanje se nam zdi odveč, prav tako tudi zelenjavna mineštra, upiramo se obojemu, vendar nas prav te navade ohranjajo pri zdravju. Nekatera pravila pa niso usmerjena v posameznikovo korist, temveč so namenjena skupnosti. Kadar se dva otroka v peskovniku potegujeta za isto igračo, med njiju poseže odrasla oseba in ju prosi, da si igračo izmenjujeta, sicer jima jo bo odvzela in je ne bo imel nobeden izmed njiju. Seveda otrokoma to pravilo ni niti najmanj všeč, vendar kmalu spoznata, da tretje možnosti nimata. Priljubljena igrača je vendarle samo ena in tega se ne da spremeniti. Oba imata pravico do igre z njo.

V skupnostih imamo poleg pravic tudi dolžnosti. Naše dolžnosti so, da s svojimi dejanji po najboljših močeh pripomoremo k boljšemu življenju v skupnosti. Dolžnosti nas tudi pozivajo k odgovornosti. Biti odgovoren pomeni zmožnost odzivanja na način, da v dejanju prepoznamo svoj vpliv. Včasih naše pravice in dolžnosti s težavo razlikujemo, saj pravice enega hitro trčijo ob pravice drugega in potreben je zunanji razsodnik, da se meja med njima pravično postavi. Ločnice morajo biti vedno jasno opredeljene in vsak jih mora upoštevati, tudi kadar to ni najprijetnejše. Bivanje v skupnosti, kot je vrtec, je razposajeno ter polno solz in smeha. Kot otroci tam nabiramo bogate izkušnje, ki jih nato postopoma pomenljivo pretvorimo in osmislimo. Šele pozneje v življenju na podlagi takih izkušenj razumemo ustroj družbe. Eno najpomembnejših spoznanj je, da ni vse, kar je dobro za enega, tudi dobro za vse.

Z odraščanjem ljudje družbena pravila ozavestimo in ponotranjimo. Ni nas treba ves čas seznanjati in opominjati, kako pomembno je, da dobrine med seboj delimo, skrbimo drug za drugega ter po svojih zmožnostih prispevamo v skupnost. Zaradi tega je sobivanje za vse zadovoljivo. Pridružujemo se različnim interesnim dejavnostim, športnim klubom, ustvarjalnim združenjem, aktivističnim skupinam ali političnim strankam in skupaj dosežemo več, kot bi le en sam. V manjših skupinah lažje uveljavimo svoj vpliv kot v večjih, v katerih je posameznikov več in želi biti prav vsak slišan ter upoštevan. Čeprav se nam občasno zazdi, da bi nam bilo samotarsko življenje bolj po godu, pa je zelo pomembno zavedanje, da nam družba omogoča zadovoljevanje tistih potreb, ki jih sami zase ne zmoremo. To so potrebe po pripadnosti, varnosti, spoštovanju in ugledu ter še veliko drugih. Deloma lahko sami izberemo, katerim skupnostim bomo pripadali, katere vloge bomo prevzemali in kakšne vrednote bomo oblikovali. Naši izbira in moč vpliva se s starostjo spreminjata. Kot otroci nimamo veliko možnosti za sooblikovanje družbe. Takrat zaupamo starejšim, da bodo dobro poskrbeli za nas. Ko odrastemo, pa lahko veliko pomembnih odločitev vzamemo v svoje roke.

Letos nas polnoletne državljane Slovenije čaka nekaj pomembnih odločitev. Udeležba na volitvah je težko priborjena pravica. Vendar ni le pravica, je tudi dolžnost. Svoj glas, ki bo prispeval k skupni prihodnosti, ne dolgujemo zgolj sebi, temveč tudi drugim sodržavljanom. Ker je pomembno, da skrbimo drug za drugega, naj naša presoja ne doprinese k lastnemu udobju, temveč k izboljšanju celotne družbe. Pred volilni listek zato sedimo z mislijo na tiste najranljivejše v naši družbi, ki so pogosto preslišani in spregledani. Tako bomo skupaj krojili varno in mirno prihodnost za vse nas.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.