𝙶𝚊𝚕𝚊𝙰𝚒𝚗𝚎

Ko sem kot otrok med sprehodom po gozdu naletela na mravljišče, sem se ob njem ustavila in ga občudovala. Tisoče migetajočih mravljic me je prevzelo. Če srečaš eno samo mravljo, je videti tako nemočna, potem pa ta ogromen kup posušenih smrekovih iglic, ki so ga marljive mravlje ustvarile s svojim ubranim sodelovanjem. Nekoč sem se spraševala, kako jim to uspe. Katera je prva mravlja, ki poda pobudo za gradnjo mravljišča, kako se med seboj sporazumevajo in kakšna je razporeditev vlog pri delu? Danes vem, da živali vodijo vrojena vedenja in jih tako ohranjajo pri življenju. Tesno medsebojno sodelovanje je nujno za njihovo preživetje in tudi navidezno manj pomembne naloge prispevajo k temu. Gozd je čaroben kraj. Če ga znaš pozorno opazovati, se je mogoče iz njega veliko naučiti.

Tudi ljudje med seboj sodelujemo, vendar nas pri tem ne vodijo samo nagoni. Različnih oblik obnašanja v skupnosti in sodelovanja se moramo naučiti. Prve take izkušnje pridobivamo v družini, kmalu pa se začne vključevanje v širše skupnosti, ena takih je vrtec. Tam je zelo zabavno, vendar se nam kot otrokom pogosto zdi, da se nam godi krivica. Zaradi svoje nezrelosti ne prepoznavamo dolgoročnih posledic in se ne zavedamo, da nekatera pravila šele čez čas in v spremenjenih okoliščinah prispevajo k naši dobrobiti. Spanje se nam zdi odveč, prav tako tudi zelenjavna mineštra, upiramo se obojemu, vendar nas prav te navade ohranjajo pri zdravju. Nekatera pravila pa niso usmerjena v posameznikovo korist, temveč so namenjena skupnosti. Kadar se dva otroka v peskovniku potegujeta za isto igračo, med njiju poseže odrasla oseba in ju prosi, da si igračo izmenjujeta, sicer jima jo bo odvzela in je ne bo imel nobeden izmed njiju. Seveda otrokoma to pravilo ni niti najmanj všeč, vendar kmalu spoznata, da tretje možnosti nimata. Priljubljena igrača je vendarle samo ena in tega se ne da spremeniti. Oba imata pravico do igre z njo.

V skupnostih imamo poleg pravic tudi dolžnosti. Naše dolžnosti so, da s svojimi dejanji po najboljših močeh pripomoremo k boljšemu življenju v skupnosti. Dolžnosti nas tudi pozivajo k odgovornosti. Biti odgovoren pomeni zmožnost odzivanja na način, da v dejanju prepoznamo svoj vpliv. Včasih naše pravice in dolžnosti s težavo razlikujemo, saj pravice enega hitro trčijo ob pravice drugega in potreben je zunanji razsodnik, da se meja med njima pravično postavi. Ločnice morajo biti vedno jasno opredeljene in vsak jih mora upoštevati, tudi kadar to ni najprijetnejše. Bivanje v skupnosti, kot je vrtec, je razposajeno ter polno solz in smeha. Kot otroci tam nabiramo bogate izkušnje, ki jih nato postopoma pomenljivo pretvorimo in osmislimo. Šele pozneje v življenju na podlagi takih izkušenj razumemo ustroj družbe. Eno najpomembnejših spoznanj je, da ni vse, kar je dobro za enega, tudi dobro za vse.

Z odraščanjem ljudje družbena pravila ozavestimo in ponotranjimo. Ni nas treba ves čas seznanjati in opominjati, kako pomembno je, da dobrine med seboj delimo, skrbimo drug za drugega ter po svojih zmožnostih prispevamo v skupnost. Zaradi tega je sobivanje za vse zadovoljivo. Pridružujemo se različnim interesnim dejavnostim, športnim klubom, ustvarjalnim združenjem, aktivističnim skupinam ali političnim strankam in skupaj dosežemo več, kot bi le en sam. V manjših skupinah lažje uveljavimo svoj vpliv kot v večjih, v katerih je posameznikov več in želi biti prav vsak slišan ter upoštevan. Čeprav se nam občasno zazdi, da bi nam bilo samotarsko življenje bolj po godu, pa je zelo pomembno zavedanje, da nam družba omogoča zadovoljevanje tistih potreb, ki jih sami zase ne zmoremo. To so potrebe po pripadnosti, varnosti, spoštovanju in ugledu ter še veliko drugih. Deloma lahko sami izberemo, katerim skupnostim bomo pripadali, katere vloge bomo prevzemali in kakšne vrednote bomo oblikovali. Naši izbira in moč vpliva se s starostjo spreminjata. Kot otroci nimamo veliko možnosti za sooblikovanje družbe. Takrat zaupamo starejšim, da bodo dobro poskrbeli za nas. Ko odrastemo, pa lahko veliko pomembnih odločitev vzamemo v svoje roke.

Letos nas polnoletne državljane Slovenije čaka nekaj pomembnih odločitev. Udeležba na volitvah je težko priborjena pravica. Vendar ni le pravica, je tudi dolžnost. Svoj glas, ki bo prispeval k skupni prihodnosti, ne dolgujemo zgolj sebi, temveč tudi drugim sodržavljanom. Ker je pomembno, da skrbimo drug za drugega, naj naša presoja ne doprinese k lastnemu udobju, temveč k izboljšanju celotne družbe. Pred volilni listek zato sedimo z mislijo na tiste najranljivejše v naši družbi, ki so pogosto preslišani in spregledani. Tako bomo skupaj krojili varno in mirno prihodnost za vse nas.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.

Ko se konec novembra jesen dokončno prelevi v zimo in me prvič zazebe do kosti, se zavem, kakšno moč ima narava. S svojimi predvidljivimi spremembami me vedno znova ujame nepripravljeno. Takrat se s čajem ugnezdim pod toplo odejo in pričakam svoj najljubši letni čas. V nasprotju s poletjem, ki v svojem dolgem svetlem delu dneva vabi k poležavanju v senci, mokrim norčijam, zvečer pa k vročim zabavam, je zima tiha in premišljujoča. Kadar se odpravim v naravo, mi hlad ne omogoča počitka. Vabi me k sprejemanju, da imam na zunanje dejavnike le malo vpliva in da je to, kako toplo mi bo sredi mrzle zime, predvsem odvisno od mene. Krhko je ravnotežje med zunanjim in notranjim svetom.

Narava s svojimi zakonitostmi od nas zahteva nenehno prilagajanje spremembam. Ko dežuje, odpremo dežnik, pokrivalo pa si nadenemo, kadar nam brije za ušesi. Pri pričakovanju teh sprememb nam pomaga vremenska napoved. Do nje lahko dostopamo na mobilnem telefonu in tako življenje je preprosto. Kdaj se zgodi, da se napoved ne uresniči, in takrat preživimo ves dan z zaprtim dežnikom, obešenim čez podlaht. V jezo nas spravi, če smo ga odloženega kje pozabili, kajti prihodnjič ga bomo potrebovali. Spremembe v naravi poznamo že stoletja in jih dobro sprejemamo. Zdijo se nam samoumevne, in čeprav včasih nergamo, se proti njim ne borimo. Še zdaleč pa spremembe v naravi niso edine. In bolj kot te nas bremenijo tiste, ki jih povzročamo sami. Zgodijo se že dolgo pred tem, ko se jih zavemo, in naposled terjajo, da se odzovemo. Ljudje nismo le nemočni obiskovalci našega planeta. S svojimi dejanji korenito posegamo v ravnovesje v naravi ter vplivamo na našo skupno dobrobit. Lagodno življenje, ki smo si ga ustvarili, nas včasih tako zaslepi, da raje izberemo lažje odločitve, ki imajo škodljive učinke. Onesnaževanje, globalno segrevanje in ne nazadnje trenutna epidemija so odraz naše brezbrižnosti ter malomarnosti. Njihove posledice nam nastavljajo ogledalo in nas opozarjajo, da smer, v katero gremo, ni prava.

Ob koncu letošnjega leta virus že dobro poznamo, vendar še vedno ne obvladujemo njegovega naglega širjenja. Zdi se, da od nas zahteva nemogoče – da spremenimo svoje navade. Življenje z maskami nam je tuje, strožje upoštevanje medsebojne razdalje prav tako. In nismo vajeni, da na vhodih v poslopja preverjajo naše zdravstveno stanje. Vse te novosti krojijo naš vsakdan in nismo jih sprejeli zlahka. Upiramo se jim. Namesto tega, da bi se med seboj povezali in skupaj učinkovito izkoreninili to nadlogo, se med nami poleg virusa širijo nezaupanje, tesnoba in strah. Vendar to ni nekaj nepričakovanega. Začetek vsake spremembe je povezan z neprijetnim občutkom. Udobje se je razblinilo in treba se je prilagoditi. Življenje se je spremenilo in s seboj prineslo negotovost. S strahom pred neznanim najbolje opravimo tako, da si priskrbimo zanesljive vire informacij. Vendar te niso zmeraj jasne kot vremenska napoved. Če so preveč strokovne, jih težko razumemo in nas zmedejo. Takrat se prepustimo tistim, ki to področje bolje obvladajo. Le tako se znebimo dvoma, ki nas razjeda. Pomembno je, da s svojimi dejanji ne varujemo zgolj sebe, temveč tudi druge.

Kakor se znajdemo v mrazu, da preprečimo ozebline, je sposobnost premisleka, prilagajanja in sprejemanja pravih odločitev naša največja moč. Način, kako se ljudje odzivamo v stresnih okoliščinah, določa kakovost našega bivanja. Vendar naše odločitve ne vplivajo le na nas, temveč tudi na okolico ter na družbo kot celoto. Temelj skupnega sobivanja je zaupanje, in čeprav se sliši tvegano, je to edini način soustvarjanja blagostanja za vse nas. Izjemne razmere nas na to opomnijo.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.

Odraščala sem v tradicionalni družini s patriarhalno ureditvijo. Kmalu sem se naučila biti pridna, urejena in ne preveč glasna. Kot taki se mi ni godilo nič hudega. Na otroštvo imam lepe spomine. Naučeno vedenje mi je odpiralo veliko vrat. V šoli sem bila vzorna učenka, nikoli se nisem vedla neprimerno. Všeč mi je bilo, da sem ustrezala pričakovanjem družbe, in bila sem samozavestna. Spoznala sem, da lahko izberem podobo, ki jo pokažem svetu.

Med odraščanjem sem pogosto stala na robu med tem, kar želim in kar je družbeno sprejemljivo. Čeprav sem verjela, da mi je vseeno, kaj o meni mislijo drugi, te meje nisem nikoli prestopila. Prišla je prva ljubezen in z njo tudi prva razočaranja. Takrat sem se naučila ugajati predvsem moškim, kar mi je dajalo občutek moči nad svojo usodo. Ob dopolnjeni polnoletnosti sem se preselila v prestolnico. Odhod od doma je predstavljal pomemben korak k samostojnemu življenju, vendar me brezskrbne zabave kmalu niso več zanimale. Po končanem četrtem letniku sem bila naveličana študentskega življenja in sem že težko pričakovala naslednji življenjski korak. Želela sem postati odrasla.

Takrat sem spoznala moškega, za katerega sem verjela, da mi bo pomagal odpreti vrata odraslosti. Oklenila sem se ga kot rešilne bilke. Potegnil me je v svoj čustveni vrtinec in kmalu se nama je rodil sin. Z navdušenjem sem sprejela edino žensko vlogo, ki sem jo od nekdaj dobro poznala – postala sem mati in žena. V zgodnjih dvajsetih sem skrbela za otroka in dom, vendar v nasprotju s pričakovanji moji družini to ni prinašalo sreče. Njega moja skrbnost ni osrečevala, življenje z odgovornostmi ga je dušilo. Nisem razumela, zakaj zanj nisem dovolj dobra, čeprav vse delam prav. Zveza je bila nestanovitna in naporna. Imela sva veliko težav. Prepiri so se brez repa in glave vrstili drug za drugim. Nekega dne sem obiskala Center za socialno delo in tam poiskala pomoč. Zelo se mi je vtisnilo v spomin, ko mi je svetovalka povedala, da imam sindrom porcelanaste punčke. Skrivala sem se v kalupu pravilnosti in tiho trpela. Bila sem polna mask in nisem verjela, da sem lahko sprejeta takšna, kot sem. Nisem znala biti ljubljena.

Brez varnosti v odnosu in oropana vsakega spoštovanja sem začela bežati. Misel na to, da je zame edina možnost, da se ponovno najdem, ta, da razdrem družino in grem z otrokom na svoje, me je dušila. Počasi sem razpadala na tisoč majhnih koščkov in se popolnoma izgubila. Sčasoma sem prepoznala svojo stisko in se na njo odzvala. Pot k sebi je bila dolga in boleča. Glasno povedati, da sem izčrpana in ne zmorem več vztrajati v tej družini, je bila najtežja stvar. Hvaležna sem prijateljem in družini, ki so mi tesno stali ob strani in me ujeli pred prepadom ali mi pomagali zlesti iz njega. Še posebej pa sem hvaležna sebi, da nisem vztrajala v bolečini ali otopela in da sem se odzvala na svoj klic na pomoč. Takrat sem doživela pomemben življenjski preobrat.

Danes sem daleč od porcelanaste punčke. Odvrgla sem vse maske. Brez strahu izražam svoje potrebe in zahtevam biti slišana. Ne trudim se ugajati in ne skrivam delov sebe samo zato, da bi se drugi ob meni dobro počutili. Dovolim si biti sprejeta ali zavrnjena, vendar nikoli zanikana. Ne uklanjam se zahtevam družbe, v katerih bi se izgubila. Sestavljena sem iz veliko plasti in vsaka predstavlja pomemben del moje osebnosti.

Spoštovanje in upoštevanje svojih potreb ter osebnih omejitev je dolžnost do sebe in bližnjih. Zame to pomeni, da ob vseh obveznostih, ki sem si jih za svoja trideseta sama izbrala, redno in dosledno ter brez izgovorov skrbim za svojo dobrobit. Opozarjam na svoje osebne meje in jih skrbno varujem. Povem, ko česa ne zmorem, in se umaknem iz situacij, ki mi škodujejo. Včasih skrb zase zahteva tudi to, da stojim na drugi strani nenapisanih družbenih norm. Oblačim prekratka krila, se premočno naličim, oblečem zapeljivo perilo in se fotografiram. Doma, kadar sem sama, plešem po stanovanju, pojem, jokam na glas in kričim, če to potrebujem. Vse to me dela živo in mi daje moč, da se spopadam tudi s težjimi trenutki, ki jih življenje prinaša.

Odraščanje mlade ženske je tesno prepleteno z izzivi, ki izvirajo iz družbenih norm. V nasprotju z moškimi, ki si lahko nekoliko dlje privoščijo biti mladi in brezskrbni, se od žensk pričakuje, da pri določeni starosti nehamo odraščati, se ustalimo, si ustvarimo družino in se posvetimo skrbi za druge. Po tridesetem letu, ko nas zapustijo še zadnji dnevi mladosti, ne smemo biti samske ali ločenke z otroki, oblačiti se moramo dostojno in letom primerno, ne smemo preveč kazati svojega golega telesa in vseh sprememb, ki so se na njem zgodile, ker se to ne spodobi. Ne smemo se pretirano družbeno izpostavljati, ne smemo povedati na glas, da nas družina psihično in fizično izčrpava, in zase ne smemo zahtevati pozornosti. Osrečevati nas mora skrb za otroka in gospodinjstvo, kar koli drugega nas dela manjvredne. Zanikanje potreb pri ženskah ima dolge zgodovinske korenine. Tako imenovana »prava ženska« je neuničljiva. Dokler ne zmore več. Pričakovanje tega trenutka je mučno in škodljivo za vse vpletene.

Otresti se okov globoko zakoreninjenih pričakovanj in zaživeti po svojih merilih ni osrečujoče le za tiste, ki se za to odločijo, temveč s tem dajejo zgled in pogum tudi drugim. Ni narobe biti samska po tridesetem, živeti le z mačkami, biti enkrat ali večkrat ločena, brez otrok ali z otroki z več različnimi partnerji. Ni narobe izbrati svojega načina življenja. Želim si, da bi si vsaka ženska upala odkriti dele sebe, ki jih družba že stoletja zakriva. Da bi prepoznala svoje prave potrebe, si zaupala in si drznila odpreti se različnim možnostim ter si privoščila biti srečna.