𝙶𝚊𝚕𝚊𝙰𝚒𝚗𝚎

Ženstveno obarvan mesec marec me je zadel čisto na začetku, ko so se še pred prazničnim 8. marcem v javnosti pričeli pojavljati različni slogani na temo čaščenja ženske. Nekateri so malomarno in pokroviteljsko, drugi ponižno in previdno naslavljali neenakosti med spoloma in medtem ko sem čakala tistega pravega, sem premišljevala, kaj se pravzaprav dogaja in kako resničen je ta problem pri nas.

Mnogi so se ne preveč spretno vrteli okoli primerjav med opravljanjem obeh vlog, češ da emancipirane in neodvisne ženske danes znamo same zamenjati gumo na avtomobilu in da so na drugi strani tudi moški vse pogosteje tarče različnih oblik nasilja. Drugi so ta dan izkoristili za ozaveščanje o izjemnih dosežkih pomembnih žensk v zgodovini, ki so s svojimi dejanji krojile usodo svojih potomk. Nemogoče je spregledati očitne razlike med spoloma, vendar jih je v kontekstu družbene in kulturne neenakopravnosti težko korektno nasloviti, zato se je ustvarjanju nerodnih nagovorov včasih bolje izogniti.

V primerjavi s prebivalkami manj razvitih držav je biti Evropejka v 21. stoletju nedvomno privilegij. Prototip urejene in vsesplošno zelo zasedene ženske pri nas nosi velika sončna očala, pa ne zato, ker bi skrivala modrico, ampak da lahko z dvignjeno glavo v nedeljo dopoldne nemoteno nakupuje na ljubljanski tržnici. Dobi skoraj vse, kar želi – volilno pravico, kreditno kartico, lastniško stanovanje, prost izhod v petek zvečer in serijo pokroviteljskih komentarjev.

Bodi dobra in mi skuhaj kavo. Kaj, a spet greš, danes je nedelja in bi morali biti skupaj. Si normalna, kako pozno si prišla domov. Sem ti rekel, da bi morala to že davno storiti. Pridi čimprej domov, otrok je vznemirjen. Kako si pa oblečena. Jaz vem, kaj ti rabiš, zakaj me ne poslušaš. Ne bodi sitna, a imaš spet tiste dneve.

Kadar si nespoštovanje obleče zlikano srajco in prinese ličen šopek rož, dobi boleče lažno ime – ljubezen. Mnoge med nami so prepričane, da gre v zgornjih primerih prav gotovo za neko obliko skrbnosti in zaščitništva, ker pa je imel gospod med drugim še naporen dan v službi, mu opravičijo tudi izbruh jeze, užaljeno držo in ignoranco. Tisti neprijetni občutek, da morda to ni življenje, kot so si ga želele, odložijo na zajeten kup položnic in kreditov ter tiho počakajo na nov mesečni obračun.

Kompromisi, ki jih doma med štirimi stenami (sama s seboj) sklepa sodobna ženska, so ponižujoči. Predstava o tem, da je to normalna partnerska in družinska dinamika, je globoko zakoreninjen družbeno-kulturni konstrukt, ki določa položaj ženske in ovira odpravljanje spolne diskriminacije v širšem družbenem kontekstu. Le brezpogojno sprejemanje različnosti in spoštovanje sta temelja vsakega zdravega odnosa in visoko razvite družbe.

Kolumno lahko preberete tudi v drugi tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.

Mine leto, ki ne spremeni ničesar. Rutina vsakdana premeša trenutke in življenje se pravzaprav ne premakne. Niti ni važno, ali smo odšli na daljše potovanje, zamenjali službo ali domovanje – vse premike smo sprejeli enako stoično kot druge mejnike, vključno z rojstnim dnevom, ko smo zamenjali le število upihnjenih svečk na torti. Zelo dobro poznam taka leta, imela sem jih mnogo. Čas ne prinese ničesar, razen minevanja.

Zame je bilo 2018 leto brez pobegov in brez bližnjic. Že na začetku je utrlo pot skozi dobro obvezane (otroške) rane in še globlje prepričanje, da moram življenje zapeljati v napačno smer. Bil je nenavaden občutek – kljub temu da sem na videz počela vse prav, je v meni utripala tesnoba in nespremembe preteklih let so se nabrale do neobvladljive mere. Bilo je leto, ki je trajalo dlje kot neskončnost, leto polno hektičnih dogodkov, solz in napačnih odločitev v pravo smer. A prišla so spoznanja, ki so neprecenljiva.

Biti avtentičen je najtežja in hkrati najbolj preprosta stvar na svetu. Zame je to pomenilo, da sem pod vprašaj postavila vse predstave, ki sem jih oblikovala o sebi, jih raztreščila na majhne koščke in jih z veliko ljubezni počasi sestavila nazaj v celoto. Kakšen košček sem pustila med ruševinami in zdaj previdno negujem praznino.

Vsak ima svojega vzornika oziroma več njih. Te najpogosteje izberem, ko izbiram ljudi, s katerimi preživljam čas. Ni njihova naloga, da so brez napak, moja pa je, da se učim od vsakega izmed njih. Poiščem njihove dobre lastnosti, izrazim spoštovanje in izkažejo se za izjemne življenjske sopotnike.

Odnosi so vse. V celoti določajo kvaliteto življenja. Vendar odnosov ne morem izbrati, lahko pa izberem kvaliteto odnosov. Moja odločitev je, koliko časa in energije posvetim določenemu odnosu in v koliko neprijetnih (iskrenih) pogovorov sem se pripravljena spustiti, da pridem zadevi do dna, kadar je to potrebno.

Samo ljubiti ljudi je včasih zelo boleče, ampak karkoli drugega je sebično. Ljudje v sebi nosijo zgodbe in ljubijo na različne načine, ki jih pogosto ne razumem in kadar česa ne razumem, se prestrašim. Strah od mene zahteva notranjo moč, ki jo najdem le v miru in tišini, zato je zelo pomembno, da zase ustvarim varen prostor. Spoznala sem, da je edini varen prostor brezkompromisno sprejemanje. Sebe in drugih.

Začetek je enostaven, ko ni nujno potreben. Ko pa je, je to najtežja stvar na svetu. S seboj nosi le eno lahkotnost – ne daje izbire. Skozi bitke in proslave se je tako obrnilo še eno leto. Hvaležna za vse boleče izgube sem spoznala, da je sreča strašljiva stvar, ki zahteva veliko psihične kondicije. Našla sem jo takoj za tem, ko sem našla sebe. In tako sem v novo leto vstopila – drugačna.

Okrog četrte ure popoldan se začne moja rutinska pot iz službe do šole, ko za dobra dva kilometra včasih potrebujem tudi 15 minut vožnje. Prečkati moram veliko križišče. Na srečo se samo zapeljem naravnost skozi, vendar že to včasih ni enostavno.

Danes mi je nasproti vozeče vozilo, ki je zavijalo v levo, mojstrsko odvzelo prednost, nato pa se  zataknilo sredi ceste. Križišče je bilo uri in gostoti prometa primerno obremenjeno, zato mi vozilo ni vzelo samo prednosti, ampak tudi zmožnost premikanja. Oba sva obstala sredi križišča v nelagodnem položaju, še posebej ker je bilo zračne linije od njegovih do mojih oči manj kot tri metre. Gospodu je bilo vidno neprijetno. Izogibal se je mojega pogleda na podoben način kot otrok, ki ga zalotiš pri tem, da je ukradel čokolado. Ne vem in ne bom ugibala, kaj so bili njegovi razlogi, da je zapeljal v polno križišče in s tem ustavil pot vsem nasproti vozečim vozilom. Morda se mu je res mudilo, je imel slab dan ali je preprosto nepazljiv in neobziren. Najbrž je pričakoval živčno trobljenje, kriljenje in nerganje, ker mi pa nič od tega ne gre preveč dobro od rok, sem se mu samo prijazno nasmehnila. V desetih sekundah, kolikor je trajalo najino soočenje, se je zgodilo marsikaj nepredvidljivega. Po nerodnem izmikanju pogleda je gospod naposled le dvignil glavo in se odzval na moj nasmeh, se prijel za čelo, skomignil z rameni in ko se je cesta spet sprostila, mirno odpeljal naprej. Zaplet sva rešila brez drame.

Promet v Ljubljani je lahko vir neskončne zabave, sploh če se prebijaš v času prometne konice po najbolj obremenjenih mestnih cestah. Ljudje ubirajo različne poti in vsaka pot je rezultat neke njihove odločitve.  Včasih speljejo, včasih tudi ne ali zelo počasi, nekateri bliskovito zavirajo in vozijo v škarje, spet drugi sanjajo za volanom in brezskrbno prevozijo oranžno-rdečo luč na semaforju.  Zato obstajajo pravila vožnje, ki jih je dolžan vsak voznik po zakonu spoštovati in upoštevati. Omejitve hitrosti, stop znaki in barve na semaforju niso postavljeni zato, ker bi nam neka višja sila privoščila, da zamudimo v službo, ampak da se vsi v prometu počutimo varne.

Ali se mi zdi prav, da mi je nasproti vozeče vozilo vzelo prednost in s tem oviralo promet? Ne, ne zdi se mi prav. Storil je prekršek, vendar ga jaz za to ne morem kaznovati. Toda kar se mi zdi še bolj narobe, je vzbujanje nemira in nespoštljivo vedenje v obliki besnega mahanja z rokami, stiskanja troblje ali glasnega preklinjanja, nad čemer pa imam nadzor in moč, zato izberem, da tega ne počnem.

Zakaj bi bili vsak dan znova presenečeni nad (napačnimi) odločitvami, ki jih sprejemajo ljudje okoli nas ali našimi lastnimi, če pa lahko vsak dan presenetimo sami sebe, ko ne glede na situacijo brezkompromisno izberemo pravo odločitev. Če se sprašujete, kako boste vedeli, katera odločitev je prava – posledice vas bodo tega naučile.

Življenje je prometna cesta, polna nepredvidljivih zapletov. A če imamo oči odprte za dogajanje okoli sebe, smo pozorni in preudarni pri odločitvah, je svet takoj malce bolj predvidljiv in varen.