Leto 2020 se je začelo kot običajno. Utečeni v rutinah smo se zatekali v kraje, za katere lahko danes rečemo, da so več kot le neskončno udobni. Ne da bi se dobro zavedali, je bila predvidljivost temelj naše varnosti. Budilka, jutranja prha, razvažanje otrok v vrtce in šole ter prihod na delovno mesto so tisti majhni dogodki, zaradi katerih so bili dnevi normalni. Po drugi jutranji kavi in prvih opravljenih zadolžitvah je ob bežnem klepetu s sodelavcem sledil zdrs prsta med novosti svetovnega spleta. Če ne drugje, smo tam zanesljivo našli svoje potrebe. Spretno načrtovani popoldnevi so se prepletali z obiski športnih dvoran, trgovskih centrov, kulturnih prireditev in restavracij. Dnevi so bili kratki in jedrnati ter polni sladkega balasta. Želje so se rojevale na vsakem koraku in na vsakem naslednjem so bile tudi uresničene. Med klepetom s prijateljico ali ob brezskrbnem obisku družbenih omrežij smo lahko mimogrede spoznali, da nujno potrebujemo nova oblačila za fitnes, karto za koncert, čevlje za gledališče ali letalsko karto, ki nas bo popeljala v lepše kraje. Vse to je bilo brez dvoma preprosto dosegljivo. Svet je bil širok in poln bogate izbire. Nekje daleč je odmevala novica o novem virusu in s spremljajočo dramo je vse zvenelo kot znanstveno fantastični film, ki se nas gotovo ne tiče. S približevanjem neznanega smo se ljudje vedno bolj spoprijemali tudi s svojim strahom. Koronavirus je svoj uničevalni pohod pospremil še z mnogimi drugimi družbenimi spremembami in prinesel spoznanje, da na te turbulence nismo pripravljeni.
Danes so dnevi dolgi in zapolnjeni z golim bivanjem. Zdi se, da je med tem letom minila vsa neskončnost. Marsikaj je drugače in pomembne stvari, ki so bile na dosegu roke, so postale težko dostopne. Naše potrebe zdaj tiho kalijo, potešitve se izmikajo in od nas zahtevajo ustvarjalnost znotraj domačih okvirov. Ne samo udobje, tudi življenjsko pomembna opravila, kot je obisk zdravnika, so postala misija nemogoče. Ni več veliko tistega, kar bi ostalo med človekom in njegovo tesnobo. Obvladljivi nemir je pri veliko ljudeh zamenjala mračna negotovost.
Mnogi med nami so v neugodnih razmerah bivali že pred prihodom koronavirusa. Nestabilne življenjske okoliščine jih spremljajo že dalj časa. Živijo v negotovosti, ali bo jutrišnji dan postregel s toplo hrano, oblekel njihove najmlajše in poravnal položnice, ki se nabirajo v nabiralnikih. Življenjski in delovni pogoji, ki so jim izpostavljeni, pošteno načenjajo njihovo zdravje, zato mnoge pestijo težke ali celo neozdravljive bolezni. Zaradi pomanjkanja informacij in sredstev se z njimi manj uspešno spoprijemajo. Čeprav smo o dogajanju okoli sebe dobro obveščeni, se kot družba z dejanji nismo dovolj učinkovito odzvali. Tegobe najranljivejših se že dolgo vrtijo v začaranem krogu in videti je, da si nihče zares ne prizadeva izboljšati njihovega položaja. Zanje so se okoliščine ob prihodu koronavirusa še poslabšale.
Na drugi strani so se za nas spremenjene življenjske razmere hinavsko razlezle v pore vsakdana. Prikrajšale so nas za tiste občutljive malenkosti, ki skupaj držijo velike stvari. Zamenjal se je ritem dneva in koordinate na zemljevidu so se skrčile. Utrujenost zaradi hitenja po opravkih smo zamenjali z utesnjenostjo med štirimi stenami. Skoraj povsem brez družbene animacije smo se znašli osamljeni v naročju svojih misli. Dnevi so si podobni in gosto prepleteni s skrbmi. Naše potrebe se ne vrtijo več okoli izbire prostočasnih pobegov, temveč so se zmehčale do bistva, ko nam je postalo jasno, da pristnemu človeškemu stiku preprosto ne moremo ubežati. Naša intimnost ima strašljive podobe. Po eni strani nemoč, ker so nam najbližji nedosegljivi, in po drugi strani nasičenost lastnega doma. Bežen stik z neznancem, ki mu želimo predati košček sebe, je prerasel v iluzijo svobode.
Čeprav skoraj celoletno radikalno preživljanje časa s samim seboj ni bila naša osebna izbira, si lahko naposled tudi v tem zadnjem mesecu vzamemo nekaj dragocenih trenutkov in temeljito premislimo, kakšne odnose si želimo v prihodnosti. Čakajoč, da se spet srečamo z vsemi znanimi in manj znanimi neznanci, moramo za oblikovanje kakovostnih odnosov najprej dobro poznati svoje prave potrebe. Šele nato in ko bomo ukrotili koronavirus, se bomo lahko ljubeče posvetili ljudem okoli nas. Najprej tistim najbližjim, ki jih že dolgo želimo objeti, in nato še tistim, ki našo pomoč nujno potrebujejo. Ker še pomembneje kot to, kar prejemamo, je to, kar dajemo.
Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.