Avtor: Gala

V najbolj nemogočih trenutkih se spomnim teme, o kateri bi lahko pisala. Ponavadi je to s polnimi usti, napetim trebuhom in obžalovanjem, zakaj sem morala spet pojesti “en kos” preveč. In da vam prihranim to izkušnjo, nekaj preprostih nasvetov, kako preživeti praznične požrtije.

Pod praznik seveda spada tudi rojstni dan in vsi ostali dogodki, kjer kao nekaj praznujemo, v resnici pa samo veliko jemo. Ne razumem, zakaj se je skozi čas oblikovala navada, da je treba jesti, ko se skupaj zberemo. Morda da gostitelj pokaže, koliko ima pod palcem? Ali se ljudem preprosto ne ljubi pogovarjati? Zakaj ne bi raje skupaj kvačkali, kjer lahko enako sedimo za mizo in se potopimo v ročne spretnosti.

Pri nas se je ob jubileju mlajše sestre prejšnji vikend zbralo mnogo ljudi. Kar v dva dneva smo jih razporedili in seveda je to terjalo dve obloženi mizi. Ker gostitelji niso želeli komplicirati, so za goste pripravili bogat narezek in torto. Meso, salame, siri, namazi, zaseka, vložena in sveža zelenjava in dve vrsti kruha.

Ker pri nas doma zelo redko jemo delikatesne obroke (sendviče), sem se prvi dan precej sprostila. Teknilo mi je vse, dokler nisem začutila občutka, da mi zaužito rine ven pri različnih izhodih. Občutek napihnjenosti, zametki zgage, utrujenost pa taka, da najbrž ne bi reagirala, če tudi bi padla s stola.

Naslednji dan sem se lotila bolj preudarno. Ugotovila sem, da je kruh popolnoma nepotreben. Da je tukaj samo za volumen, pri okusu se ga pa da izpustiti. Kruh je torej odpadel. Namaz s papriko je bil predober, da bi se mu odpovedala, prav tako sveža zelenjava ni potrebovala omejitev. Naposled je sledila dilema – sir ali meso. Salame niso prišle v poštev, ker so prepolne soli in so nasploh eden najslabših mesnih izdelkov. Sir in meso sta oba predstavnika beljakovin in maščob živalskega izvora. Ker nisem ravno oboževalec sira, sem se odločila za meso, ki sem mu odrezala bele robove.

Na mojem krožniku se je tako znašla oblica zelenjave, namaz s papriko in meso. Količinsko sem lahko tako pojedla več zelenjave kot dan prej, saj prostora ni izpodrinil kruh, kar je odlično vplivalo na presnovo. Počutila sem se precej bolje kot dan prej.

Kadar se znajdete v taki situaciji, poskusite na hitro oceniti, s čim boste potešili svoje lušte in česar ne boste pogrešali. Med mastnimi izdelki se odločite za največ enega, kruha se izognite ali ga jejte po majhnih grižljajih. In ko vse skupaj zložite na krožnik, naj bo zelenjava v večini.

Naj bodo praznovanja prijetna druženja z nam ljubimi ljudmi in ne smrtonosne požrtije.

Bilo je v nedeljo, pa ni bila goveja juha. Goveja juha v resnici sploh ni dobra, ker če si predstavljate, da jeste vročo vodo, v kateri je raztopljena kravja maščoba in kakšen korenček za vizualni učinek? Ne, hvala. Zlatih kroglic ipd. mi ni potrebno niti omenjati.

V soboto zvečer sem v hladno vodo namočila ne-instant koruzno polento. Kuhala bi se kakšnih 50 minut, z namakanjem se čas skrajša na 10-15 minut. Namočila sem tudi rjavo lečo. In šla spat. Ne, najbrž sem še vsaj eno uro brezciljno tavala po svetovnem spletu. In potem še v postelji pol ure s telefonom v roki.

Prednost takega kosila je, da ženi ni potrebno na dela prost dan ure in ure stati za štedilnikom in preverjati, ali je meso že dovolj mehko. V vodo s kapljico olivca sem dala kuhati polento, v keramični ponvi pa stopila kvadratni centimeter kokosove maščobe. Na njej sem prepražila čebulo, korenček in bučke. Zelenjava mi je všeč, če je narezana na večje koščke. Tako se težje prekuha, ohrani več avtohtonega okusa in koristnih snovi. Tudi žvečenje je dobrodošlo.

Na hitro prepraženi zelenjavi sem dodala česen in takoj ko je na vročini zadišal, sem vse skupaj prelila s pelati. Še bolje bi bilo, če bi imela doma kak sočen svež paradižnik. V omako sem dodala še nekaj žlic leče in pokrito kuhala približno 10 minut.

Ko je bila priprava končana, sem obe jedi estetsko združila na krožniku in potresla s peteršiljem.

Kratek in preprost recept za enostavno kosilo, kjer imate vse sestavine na dosegu roke. Obrok je hranljiv, saj kljub temu, da ni mesa, vsebuje vir beljakovin. Še skleda solate in dober tek.

Nujno potrebna za življenje, pa vendar mnogim tako težko prebavljiva. Veliko hitreje po grlu stečejo razne sladke in mehurčkaste pijače, koktajli, hladno pivo ipd.

Človeško telo vsebuje med 50 in 70 odstotkov vode, kar ni zanemarljiv podatek. Noben proces v telesu brez prisotnosti vode ne poteče v celoti. To je zelo pomembno za vse življenjske funkcije in tudi pri manj pomembnih – pri hujšanju, saj se lipidi v telesu razgrajujejo samo s pomočjo vode. Brez tega reakcija ne poteče in maščoba se samo še nalaga. 

Pri vsej tej urbani ponudbi okusnih pijač in napitkov se je pitja vode potrebno naučiti. Najbolje, da se tega lotimo čimprej in si s tem prihranimo marsikatero zdravstveno težavo. To je dobro imeti v mislih, ko otrokom kupujemo razne frutke in mešamo sladke čaje. Eno je sladica, drugo življenjsko potrebna tekočina.

Težko bi rekli, da voda ni dobra, saj je precej brez okusa. Na srečo si njen okus reguliramo z ostalo prehrano, ki jo pojemo čez dan. Na primer kozarec vode ob kavi deluje rahlo sladkast, ob sladici pa ni to niti približno. Če je sladica zelo sladka, nam voda pravzaprav pogasi sladkorno vrenje s svojim svežim in nevtralnih okusom. Če hrana, ki jo uživate, ni pretirano začinjena, je blaga in naravnega okusa, se bo voda odlično povezala z jedilnikom in vam kakšnih sladkih pijač pravzaprav sploh ne bo primanjkovalo. V McDonald`su se pa tista kokakola kar nekako ujame z ostalimi okusi.

Večinoma za pitje ni ovir, kdaj se sme in kdaj ne. Je pa priporočljivo, da večjih količin ne pijemo med in takoj po obrokih. Voda po obrokih bo po nepotrebnem povečala volumen zaužite hrane, počutili se bomo napihnjeni in prebava bo obremenjena. S tekočino raje počakajmo 15 minut, da se hrana premakne iz želodca. Kozarec vode pred obrokom pa nasprotno telesu zelo koristi.

Liter vode na 25 kilogramov telesne teže je nekako optimalna količina, ki bi jo naj popili v enem dnevu. Sem spadajo tudi nesladkani čaji in nezačinjene čiste juhe. Vendar to ne pomeni, da če zjutraj vstanemo, popijemo liter in pol vode, smo nalogo odlično opravili. Bolje je piti po požirkih oziroma manjših kozarcih. Večjih količin vode naše telo ne more izrabljati in tako jo bomo preprosto izločili.

Tudi temperatura ni zanemarljiva. Telo nam bo najbolj hvaležno, če bo voda podobne toplote kot naše telo. Če se ravnamo po občutku, je to mlačna voda, ki lahko variira nekaj stopinj gor ali dol. Premrzlo vodo mora telo ogreti na pravo temperaturo, kar sproži določene procese v telesu, ki telo še dodatno ogrejejo, kar ni preveč smiselno, kadar v poletni vročini pijemo mrzlo vodo, da bi se ohladili. Tri deci tople vode s sveže stisnjenim limoninim sokom zjutraj na tešče je pravi življenjski eliksir.

Če pijete zadostne količine vode, boste zlahka opazili na podplatih in v splošnem na videzu kože. Premalo vode bo vidno na suhi in luskasti koži, vendar to še zdaleč ni edini faktor, ki vpliva na naš videz. Velike količine maščobe v telesu poslabšajo absorbcijo vode v celicah in v tem primeru nam pitje vode ne obrodi sadov.

Zagotovite si vir kvalitetne vode na vsakem koraku, požirek ali dva ne bo nikoli odveč. Občutili boste manj lakote, ki jo pogosto zamenjujemo z žejo, in vzpostavili boste hormonsko ravnovesje. Hvaležni vam bodo prav vsi notranji organi in tudi denarnica.