Na začetku sem rekla, da bom pisala tudi o vzgoji, pa se te teme rahlo izogibam. Najbrž zato, ker se bojim vseh pametnih. Že dolgo ta zapis nedokončan čaka na objavo. Danes mi je končno uspelo.
Zadnje čase se veliko sprašujem, zakaj dobivam tako ogorčene odgovore in komentarje, kadar sem iskrena v svojih čustvih do otroka. Seveda govorim o negativnih čustvih, ki jih je najtežje sprejeti. Včasih bi ga res najraje tako mahnila, da bi se mu glava trikrat obrnila okoli osi, ga vrgla skozi zaprto okno ali vsaj zaklenila v sobo in pobegnila. In kaj je s tem narobe? To so moja čustva – strah in nemoč.
S čustvi ljudje vrednotimo situacije, v katerih se znajdemo. Izražamo ugodje, kadar je neko dejanje zadovoljilo našo potrebo ali obratno – izražamo stisko, če ni vse tako, kot bi si želeli. Prepoznavanje, soočanje, sprejemanje čustev in posledična reakcija je postopek oblikovanja vrednostnega sistema.
Ne glede na vse metode, ki jih uporabljamo pri vzgoji, najbolj subtilno in učinkovito delujemo z vsem, kar smo. Z zgledom, z osebnostjo. To je način, preko katerega otroku posredujemo navodila za ravnanje v čustvenih situacijah.
Če se otrok naveliča samostojnega igranja, z jokom pokaže, da želi moje pozornosti, medtem pa sama pravkar odlivam vodo s špagetov, se za hip ustavim in premislim, katera potreba je bolj pomembna, da bo zadovoljena. Njegova po pozornosti, ali skupna, da bo kosilo čez deset minut na mizi?
Ni se enostavno odločiti za špagete, saj bi le-ti počakali v loncu brez kričanja, vendar se vseeno tako odločim. Zame je taka odločitev priznanje nemoči, da ne morem opraviti dveh stvari naenkrat, sedeti med kockami in kuhati kosila, in tukaj je vir negativnih čustev. Ta čustva moram sprejeti in se posledično kar se da mirno soočiti z otrokovim cepetanjem, saj mu želim posredovati, da z nepozornostjo ni nič narobe (pravzaprav je celo nujna). Na tak način tudi otroka potisnem v brezizhodno situacijo, v kateri mora sam spoznati, ali je jok funkcionalen.
Skrb, da bo otroku vedno samo prijetno in udobno, dolgoročno ne bo obrodilo želenih rezultatov. Ne bojte se jasno pokazati svojih potreb in čustev, saj boste tako ustvarili kvaliteten zgled za razvoj svojega malega potomca. Opremite ga s samospoštovanjem, tako da začnete pri sebi.
