Vikend kosila.

Vikendi znajo biti precej naporni. Kar se hrane tiče. Drugače so prijetni, neposodapomivajoči in televizijagledajoči.

Tokrat nas je v soboto na kosilo povabila Greta. Greta je starejša ženska, ki zase pravi, da je gurman. Rada dolgo kuha in dobro je. Veliko hrane. Pred to soboto smo bili nazadnje pri njej na novoletnem kosilu in pričakal nas je takšen meni:

Prva predjed: Pršut, parmezan, rukola, pripravljeno kot solata s kisom in oljem.
Druga predjed: Lososova juha.
Tretja predjed: Riž s papriko in ocvrti piščančji medaljoni.
Glavna jed: Morski list na žaru z blitvo s krompirjem. Priloga solata.
Prva sladica: Jabolčna pita.
Druga sladica: Kremšnite.
Tretja sladica: Kokosova torta.

Nekje vmes so na mizo prišli še sol, olje, kruh, proti koncu tudi potica, ampak nisem prepričana. Hrane je bilo toliko, da je dvanajst rudarjev ne bi pojedlo. Na koncu je rekla samo “pa saj ste lačni, če so krožniki še polni”.

Tokrat je bila bolj skromna. Za predjed nas je na mizi čakala tlačenka, katere nisem niti pogledala, kaj šele povohala ali se je fizično s katerim koli delom telesa dotaknila. Sledila je korenčkova juha, ki jo je prilagodila zaradi otroka, kar pomeni, da je bilo v njej samo malo zaseke in masla, pa čisto malo soli. Glavna jed je temeljila na kolinah; krvavice, pečenka in klobase, vse zelo lepo svetlikajoče kot lasje, ki jim delaš kuro z olivnim oljem. Za prilogo so se mlinci utapljali v maščobi. Najverjetneje živalski, ampak nisem upala vprašati.

Otrok je bil za čuda brez apetita in nisem ga nič silila, da bi kaj spravil po grlu. Medtem ko sem vase tlačila, kar sem pač lahko, sem vsaj šestkrat slišala, kako naj si še vzamem, kako da nič ne jem. Končno so krožniki zapustili mizo, ne vem čisto točno kako, ker so mi zaradi maščobe odpovedali možgani. Komaj sem navidezno sledila debati in zdelo se mi je, da se moje telo bori za preživetje. Spomnim se samo tega, da smo nenadoma vstali in odšli. Pa tako sobotno kosilo!

V nedeljo je bilo precej drugače, saj je tašča kot ponavadi poskrbela, da so bili krožniki manj zvrhano polni bio-eko hrane, ki jo pritovori s tržnice. Rehabilitacija.

Včasih se sprašujem, kako se počutijo ljudje, ki se praktično vsak dan najedo do nepremakljivosti. Kako se počutijo? Uživajo, ko jih hrana paralizira? No, verjetno že. Sodobni človek rad v vsem pretirava. Pa da vidimo, kam nas bo to pripeljalo.

2 odziva na “Vikend kosila.

  1. N

    Wow… Si pa pogumna, da si sploh “spravila dol” hehe 🙂 Od napisane maščobe se je še meni začelo vrteti…

    Sama sem med tistimi, ki zelo malo pojejo (na porcijo, ne pa čez cel dan) pa tudi vedno skuham tako, da se čisto vse poje in da ljudje niso nabasani kot bombe, ko grejo od mize. In me dostikrat “kritizirajo”, da premalo jem, da se od tega ne morem najesti in da boljše, da preveč pojem kot premalo, itd… Ravno zadnjič me je znanka začudeno pogledala, ker sem rekla, da pripravim kosilo za dva iz polovice piščančjih prsi (+ priloge seveda). Greh 🙂

    Pomoje ljudje sploh ne razmišljajo…samo da so napokani pa da so uživali.

  2. Gala Avtor prispevka

    Tudi jaz polovico prsi porabim za dva obroka, ko kuham za dve do tri osebe. 🙂
    Bomo videli, kako se bo odmerjanje obrokov komu poznalo dolgoročno.. 🙂

Komentarji so onemogočeni.