Arhiv avtorja:Gala

O Gala

Edino, kar moraš nujno vedeti o meni preden me spoznaš, je to, da zmeraj zamujam.

Čizkejk.

V zadnjem času sem naletela na veliko različnih receptov sirove oziroma skutine torte. Kar nekaj sem jih tudi sama preizkusila, na koncu pa seveda ustvarila svojega.

Od velikosti pekača je odvisno, kako visoka bo torta. Moj ima premer 28cm in je torta razmeroma nizka. Večina je komentirala, da je taka ravno prav, sladkosnedi si pa z veseljem odrežejo še en košček.

Začne se s piškoti. Zavojček Leibniz Vollkorn piškotov s pomočjo kladiva, valjarja ali sesekljalnika zdrobim v skorajšnji prahec. Dolijem 110-120g stopljenega jogurtovega masla, žličko cimeta in da je  tekstura piškotnega testa dovolj sočna (da se ne drobi), po občutku dodam maskarpone (žlico ali dve). Ko nastane gladka zmes, jo položim v pekač, potlačim s hrbtno stranjo žlice in pustim pol ure ležati na hladnem.

Med čakanjem, da se podlaga utrdi in pečica segreje na 180 stopinj, ustvarim jedro torte. Ker mi razne Filadelfije niso preveč všeč v masi, dam kar 400 g pasirane skute in 250 g maskarponeja. Dodam še vanilijev jogurt, sok limone in pol. Sladkor je najbolj relativna sestavina, sama ga dam približno 50 g, če imate radi bolj sladko, ga dodajte več. Na koncu vmešam še tri jajca. S pomočjo mešalnika nastane zmes gladka krema, s katero prelijem piškotno testo. Pekač nato položim v ogreto pečico na 180 stopinj za 25-30 minut.

Za preliv je potrebnih 500 g borovnic ali malin. Če so zamrznjene, jih na ognju skupaj s 100 g sladkorja odtalimo in malce pokuhamo, da se sladkor stopi. Dodam še sok limone in naribano lupinico. Ko odstavim z ognja, v vroči polivki stopim tri liste ožete želatine.

Ko vzamem torto iz pečice, je pri robovih rahlo napihnjena, v sredini pa še čisto rumena in kremasta. Tako pustim na pultu približno dvajset minut, nato jo prelijem s sadno mešanico. Za piko na i, jo potresem še z žličko Sweet Ruba. Na pultu nato stoji še vsaj dve uri, potem jo postavim v hladilnik čez noč.

Taka torta je prava mlečna eksplozija, je pa tudi zelo sveža za vroče poletne dneve. Sama dodajam manj sladkorja, saj upoštevam tudi mlečni sladkor, sladkor v piškotih in fruktozo v sadju. V hladilniku ostane več dni sveža, z malo dekoracije pa se lahko prelevi tudi v pravo rojstnodnevno poslastico.

Korenček in palica.

Otroci so posebna kategorija. Se rodijo, tabula rasa, prazni in nepopisani. In nato jih odrasli počlovečimo. Socializiramo. Učimo jih spanja, kričanja, govorjenja, igranja, delavnosti, obnašanja, hranjenja in še česa. Vse to namensko, načrtno, skozi vzgojo in tudi preko naše osebnosti in zgleda.

Najprej otrok pije mleko, drugega ne potrebuje. Njegov prebavni sistem je občutljiv, kot vsi ostali sistemi, ki jih ima. Joka, če ga kaj črviči, če je lačen, če ga zebe. Kmalu dopolni pet mesecev, ko pokaže zanimanje za hrano odraslih. Dvigne glavo, navidezno žveči in požira slino, ko nas opazuje pri kosilu. Takrat mu začnemo ponujati prilagojeno hrano, pretlačeno hrano, nezačinjeno, sveže kuhano.

Na raznih mamaforumih se tukaj odpre nova galaksija. Kaj naj otrok je? Je dovolj star za riž, kravje mleko, meso, cvetačo, pomaranče? Koliko lahko poje? Ob katerih urah je primerno, da mu ponudim  obrok? Mame so zmedene, najbrž še bolj pa njihovi otroci. Eksplozija okusov. In prebave.

In potem mame sedijo na kavicah, mešajo frutke in klepetajo. Zakaj ona ne daje mesa, saj je njen fantek star že osem mesecev?! Otrok ni kriv, da je ona vegetarijanka! Krešejo se mnenja, stališča, predsodki in predvsem dolgčas.

Zakaj se tako radi obregnemo ob to, če katera mama vegetarijanka svojemu otroku ne ponudi mesa, ne pa tudi ob to, da neka druga mama svojemu 10 mesečniku ponuja sladkarije in hrenovke? Zakaj je samoumevno, da mama vegetarijanka preseže svoj jedilnik in z odporom skuha piščančka, mama nezdravojedka pa ni pod pritiskom, da bi za otroka skuhala proseno kašo in ne preprosto vmešala čokolino v homogenizirano mleko?

Svoje otroke bomo vzgajale in hranile, kakor bomo želele in mislile, da bo tako najbolje za njih. Brezbrižnost na stran in najbrž ni potrebe, da otroku od ust trgamo suhe slive, češ da je Kinder čokolada boljšega okusa in jo jedo tudi vsi njegovi vrstniki.

Zdrava meja pregreh in odrekanja je pot do zdravega otroka. Zdrava meja nagrajevanja in kaznovanja, kjer pregreha ni nagrada. Kajti hrana ni darilo, ampak sredstvo, ki nam omogoča, da lahko dolgo in kvalitetno živimo v svojem telesu. Bolj plastičen prikaz; najbrž otroku v nobenem vzgojnem primeru ne bi podarili nečesa, kar mu dolgoročno lahko škoduje. Potemtakem bi bilo bolj smiselno, da mora za kazen pojesti celo Milka čokolado. (Korenček in palica zame še vedno zvenita smiselno.)

Nekateri bi skorajda doktorirali iz psihofizičnega zdravja svojih otrok. Hoja po robu je nevarna, ampak ne ravno smrtno. Tako kot tudi ne torta ali hrenovke, ki so za večerjo pri babici. Smo pa starši vsekakor na prvem mestu, ki bomo z zgledom, vzgojnimi metodami in nakupovalno košarico otroke pripeljali do tega, da se bodo naučili spoštovati prebavo in procese v telesu. In ne pozabite na gibanje.

Ne pustite, da otrok vtakne v usta čisto vse, česar se dotakne. Ampak včasih pa tudi to mora.

Sprememba.

Moram priznati, da se mi že malo meša. Prehranjevanje in različne posledice prehranjevanja so me že od nekdaj zelo zanimale in veliko časa posvetim preučevanju določenih sestavin, preverjanju raziskav ter tako ali drugače seciram hrano, živila in hranila. V poplavi člankov, blogov in druge sodobne “literature” se včasih sprašujem, ali je vse skupaj šlo čez mejo zdravega razuma.

Ne glede na vir, ali je to internet, starodavna babičina knjiga, strokovna revija ali osebne izkušnje, je lahko za isto stvar obeleženih več nasprotujočih si trditev. So ljudje, ki se zjutraj zbudijo, spijejo kavo in se cel dan počutijo odlično, in drugi, ki zaradi manjše pregrehe s sladkarijami tarnajo še tri dni. Vsekakor ni zanemarljivo dejstvo, da vsak posameznik svoje telo in počutje različno dojema in ni objektivno dokazljivo, ali se človek, ki zjutraj popije samo kavo, v resnici tudi dobro počuti ali je zanj to edina realnost. Sprememba je opcija, ki nam omogoča, da zaznamo razliko.

Sama se nikdar nisem opredeljevala z nobeno “prehrambeno oznako”, kot je vegetarijanec ali vegan. Sem vsejed, je pa določena hrana, ki je ne obožujem in je takšna, po kateri se ne počutim najbolje. Obojega se izogibam, ampak v restavracijah in na obiskih ne delam scen in jo v specifičnih okoliščinah tudi pojem.

Tako se na primer skušam izogibati hrani živalskega izvora. Sicer imam zelo rada meso, imam pa rada tudi marsikaj drugega, tako da na dnevni bazi večinoma izbiram rastlinsko hrano. Konceptualno moja neizbira mesa ne izvira iz tega, ker bi se mi živali smilile (nikakor ne podpiram mesne industrije in načina, kako gojijo živali), ampak ker hrana živalskega izvora dolgoročno nima dobrega vpliva na delovanje človeškega organizma. Tudi mlečni izdelki nedvomno spadajo v to kategorijo. Pred časom so mi s testi za alergije diagnosticirali več alergij, ki pa ob mlečni abstinenci popolnoma izzvenijo. Tudi večina težav s kožo, napihnjen trebuh in slaba prebava izginejo. Zame je to dovolj dober razlog, da take hrane ni na mojem dnevnem jedilniku.

O mleku, mlečnih izdelkih in mesu je zapisanih mnogo različnih sodb. Nekateri mleko blazno poveličujejo in ga opredeljujejo kot popolno živilo, tudi meso ima hranila, ki jih z rastlinsko hrano zelo težko (nemogoče) zagotovimo za zdravo delovanje organizma. In na drugi strani prav tako verodostojni viri pričajo, da mleko in mlečni izdelki povzročajo slabokrvnost, slabo prebavo, zmanjšano delovanje imunskega sistema, meso nalaga holesterol in maši žile. Zmedeni človek pa naj manevrira med enim in drugim načinom prehranjevanja, posledično slabo izbira živila in telesu povzroča hranilne primanjkljaje. Nasprotujoče si informacije so značilne za kapitalistično dobo, kjer vsi tekmujejo za vaš denar. Kako daleč je pripravljen iti mlečni lobi (ali mesni) in na drugi strani antimlečna propaganda?

Naše telo za delovanje potrebuje vitamine, minerale, beljakovine, ogljikove hidrate, vlaknine in maščobe. Iz naštetega nato samo sintetizira, kar potrebujejo celice za učinkovit metabolizem. Vse to je mogoče dobiti iz različnih virov. Nekateri starejši ljudje radi rečejo, da so oni vedno vse jedli in so bili zdravi. Če bi danes vse jedli in nekritično izbirali živila s polic, se najbrž tudi za njih ne bi tako zdravo končalo. Priča so mnoge degeneracijske bolezni, ki se širijo premosorazmerno z naraščanjem prehrambene industrije. Ste prepričani, da je mleko še zmeraj takšno, kot je bilo včasih? Imate možnost, da v urbanem središču vzdržujete vrt z zelenjavo, ki ne vsebuje vplivov onesnaževanja?

Nikoli ne boste vedeli, ali bi se lahko počutili bolje, če ne boste ničesar spremenili. Spremembe naj temeljijo na (preverjenih) informacijah, za katere ni rečeno, da bodo za vas držale – boste pa vsaj vedeli, kaj vam ugaja tako po okusu kot po počutju. Nobena restriktivna dieta ni dolgoročno dobra za telo, zdravemu telesu koristi samo pestra in uravnotežena prehrana. In pestro ne pomeni, da jeste jogurt za zajtrk, sirove torteline za kosilo in skuto za večerjo. Niti če cel dan jeste samo sadje. Restriktivne diete, torej take, kjer se neko živilo začasno popolnoma izloči, imajo funkcijo, da se telo resetira in se presnova vrne na osnovne tirnice. Naj bo samo začasna in vam v informacijo, kako se počutite, kadar ne uživate tega živila.

Poslušajte svoje telo. Če ne veste kako, se tega spomnite, ko sedite na straniščni školjki, ko se pogledate v ogledalo ali zjutraj, ko vstajate iz postelje. Potem pa eksperimentirajte z enako lahkostjo, kot eksperimentirate z različnimi okusi Milka čokolade.

nutrition-confusion

Spanje.

Ko se večer umirja in se počasi odpravljam spat, še zadnjih nekajkrat preverim vse objave na socialnih omrežjih in se vedno znova čudim, koliko mladih pozno zvečer ne more zaspati. No, glede na to, da to komentirajo na internetu, je razlog za nespečnost očiten.

Ležiš v postelji, gledaš v strop, zapreš oči in še zmeraj vidiš strop. In čutiš, kako ti utripa srce in kako te nekaj žgečka po desni nogi. Potem je pa kriv vzglavnik, ker je zavzel nenavadno pozicijo in tišči pod vrat. Obrneš se na levi bok, odejo potisneš med noge in po tem, ko mine cela večnost mučenja, simetrično zamenjaš pozicijo.

Moram priznati, da mi tako posteljno dogajanje ni niti malo znano, saj večinoma zaspim v roku dveh minut po tem, ko padem v posteljo. Pa ne da me nespečnost nikdar ne preseneti, ampak menim, da sem se uspavanja naučila že v otroštvu. Spomnim se, da kadar nisem mogla zaspati, sem šla zbudit mami, ki je nato zlezla k meni v posteljo, me objela in močno stisnila. Strašno sem trpela v njenem primežu, izmotala bi se kako, pa se ni dalo. Kmalu sem že sanjala, zjutraj sem se pa zbudila sama v postelji. Tako tudi zdaj ukrepam; ne iščem najbolj udobnega položaja, samo umirim se in si predstavljam, da me nekdo močno drži pri miru in čeprav je nekaj trenutkov nevzdržno, me spanec hitro premami.

Za takšne in drugačne psihične eksperimente se naj vsak zase odloči, kaj je pripravljen tvegati in koliko pušk je na voljo za v koruzo. Ker pa je spanje biokemični proces, lahko nanj vplivamo tudi s hrano. Najbolj znano uspavalo je toplo mleko z medom. Ker sama nisem zagovornica pitja kravjega mleka, so možne tudi drugačne opcije. Hmelj, ampak kot čaj, ne kot pivo, tudi kamilični čaj, čaj iz poprove mete, timijana ali janeža. Odsvetujeta se črni ali zeleni čaj.

Melatonin je hormon spanca, katerega nastanek spodbujajo oves, proso, soja, leča, jajca, morski sadeži, fižol, sveže zelje, banana, piščanec ali puran. Oves je primeren tudi kot polnilo za vzglavnik. Odlična večerja je solata, ki ji dodamo laneno seme, semena sezama ali sončnic in jo blago zabelimo. Z beljakovinami ne pretiravajmo, saj zožajo žile in s tem povečajo krvni tlak. Izogibajmo se mastni hrani, ker upočasni prebavo, paradižniku, jajčevcem, bučkam in špinači, saj povečajo izločanje adrenalina, ki ga za spanje gotovo ne potrebujemo.

Kalcij pomirja, zmanjšuje stres, magnezij sprošča mišice in zato sta skupaj odlična izbira kot napitek pred spanjem. V obliki šumečih tablet ali v prehranskih dodatkih. In ne pozabite na manjši kozarec vode, saj dehidracija ruši hormonsko ravnovesje, ki je odločilno za kvaliteten spanec.

Lahko noč.

Pizza.

Pizza kot ultimativna jed. Dobimo jo lahko praktično na katerem koli kontinentu in vogalu. Zelenjavno, mesno, morsko, debelo, tanko, s sirom v robu, preloženo. Sama jo doma delam, ker jo lahko naredim čisto po svojem okusu. Če bi takšno po mojem okusu radi poskusili tudi sami, vam tukaj posredujem recept. Količine zadovoljijo dve odrasli osebi, ki nista brutalno lačni.

Pol kocke svežega kvasa raztopite v 1,5 dcl mlačne vode in dobro premešajte. Odmerite 300 g polnozrnate moke in jo zalijte s to vodo. Dodajte še žlico olivnega olja in vse skupaj z vilico premešaje. Kepico, ki nastane, pokrijte s krpo in pustite vzhajati na toplem vsaj eno uro. Vse skupaj vam vzame največ 10 minut, če ste zelo okorni in počasni. Količine lahko po želji povečate in del testa odložite v zamrzovalnik.

Vzhajano testo razvaljate v poljubno obliko, polijete s pelati in potresete z origanom. Nadev je odvisen od vaših želja in okusov. Sama imam najraje svež paradižnik ali ananas in mozzarello. Paprika, artičoke, bazilika in v nobenem primeru ne smejo manjkati olive. Pizzo nato postavite v ogreto pečico na 240 stopinj za 15-20 minut. Če podložite papir za peko, boste na koncu v kuhinji imeli minimalno dela s pomivanjem.Taka pizza predstavlja relativno zdrav obrok (glede na gurmanski užitek) z malo maščob in soli. Težko se poslužite izgovora, da ni časa za domačo pizzo, saj je priprava hitra in enostavna. Naj vam tekne.

galaaine on Instagram – Google Chrome 27.2.2013 110859.bmp

 

Vikend kosila.

Vikendi znajo biti precej naporni. Kar se hrane tiče. Drugače so prijetni, neposodapomivajoči in televizijagledajoči.

Tokrat nas je v soboto na kosilo povabila Greta. Greta je starejša ženska, ki zase pravi, da je gurman. Rada dolgo kuha in dobro je. Veliko hrane. Pred to soboto smo bili nazadnje pri njej na novoletnem kosilu in pričakal nas je takšen meni:

Prva predjed: Pršut, parmezan, rukola, pripravljeno kot solata s kisom in oljem.
Druga predjed: Lososova juha.
Tretja predjed: Riž s papriko in ocvrti piščančji medaljoni.
Glavna jed: Morski list na žaru z blitvo s krompirjem. Priloga solata.
Prva sladica: Jabolčna pita.
Druga sladica: Kremšnite.
Tretja sladica: Kokosova torta.

Nekje vmes so na mizo prišli še sol, olje, kruh, proti koncu tudi potica, ampak nisem prepričana. Hrane je bilo toliko, da je dvanajst rudarjev ne bi pojedlo. Na koncu je rekla samo “pa saj ste lačni, če so krožniki še polni”.

Tokrat je bila bolj skromna. Za predjed nas je na mizi čakala tlačenka, katere nisem niti pogledala, kaj šele povohala ali se je fizično s katerim koli delom telesa dotaknila. Sledila je korenčkova juha, ki jo je prilagodila zaradi otroka, kar pomeni, da je bilo v njej samo malo zaseke in masla, pa čisto malo soli. Glavna jed je temeljila na kolinah; krvavice, pečenka in klobase, vse zelo lepo svetlikajoče kot lasje, ki jim delaš kuro z olivnim oljem. Za prilogo so se mlinci utapljali v maščobi. Najverjetneje živalski, ampak nisem upala vprašati.

Otrok je bil za čuda brez apetita in nisem ga nič silila, da bi kaj spravil po grlu. Medtem ko sem vase tlačila, kar sem pač lahko, sem vsaj šestkrat slišala, kako naj si še vzamem, kako da nič ne jem. Končno so krožniki zapustili mizo, ne vem čisto točno kako, ker so mi zaradi maščobe odpovedali možgani. Komaj sem navidezno sledila debati in zdelo se mi je, da se moje telo bori za preživetje. Spomnim se samo tega, da smo nenadoma vstali in odšli. Pa tako sobotno kosilo!

V nedeljo je bilo precej drugače, saj je tašča kot ponavadi poskrbela, da so bili krožniki manj zvrhano polni bio-eko hrane, ki jo pritovori s tržnice. Rehabilitacija.

Včasih se sprašujem, kako se počutijo ljudje, ki se praktično vsak dan najedo do nepremakljivosti. Kako se počutijo? Uživajo, ko jih hrana paralizira? No, verjetno že. Sodobni človek rad v vsem pretirava. Pa da vidimo, kam nas bo to pripeljalo.

Malice.

Če ste prebrali prejšnje objave na blogu, ste lahko ugotovili, da v vsakem vsaj enkrat napišem, naj bo prehranjevanje preprosto. Pri malicah torej spet, keep it simple.

Ugotavljam, da veliko ljudi veliko časa razmišlja o hrani. Kdaj bi jedli, kaj bi jedli in kako zdaj (ne) smejo jesti, ker ni čas za to. Obremenjenost z urnikom prehranjevanja človeka utrudi skorajda bolj kot nihanje inzulina v krvi.

Če mislite na hrano, ste najbrž že malce lačni ali vsaj žejni. Žejo zelo slabo prepoznavamo, ker ko smo res žejni, haluciniramo kozarec vode ali pljuvamo prah, smo v resnici že dehidrirani. Prvi znaki žeje se kažejo tako, da nas mika kak prigrizek. Torej če se vam v mislih prikazujejo piškoti, spijte kozarec vode in poglejte, če so piškoti še vedno tam.

Če vam dobre štiri minute po tem, ko ste popili nekaj vode, želodec še vedno javlja lakoto, ni potrebno, da se vrtite kot mačka okrog vrele kaše, najbolj pametno je nekaj pojesti. Ni važno, koliko je ura in kdaj ste nazadnje jedli, jejte! Če nimate časa za malico oziroma smatrate, da nimate časa ali morda menite da ni primeren trenutek za to, boste svojo delovno učinkovitost precej zmanjšali, kar je v dopoldanskem času, ko ste v službi, ključnega pomena. Želodec, ki kruli, je samo simptom, da telo nekaj potrebuje, nobene znanosti ni za tem. Celotna ideja se hitro preseli v glavo, napade vaše misli, ki se vrtijo okoli prihajajočega obroka. Kako zelo produktivni ste takrat?

Torej delate. Ste v službi ali počnete kaj drugega. V obeh primerih telo potrebuje hranila, s katerimi oskrbi celice. Piškoti, rogljički, burek ali pizza ne vsebujejo hranil oziroma zelo malo. Po taki malici boste samo utrujeni. Prvič zaradi tega, ker telesu ne zagotovijo, kar potrebuje, in drugič, ker taka hrana obteži prebavo. Vsa energija, ki jo še imate, se skoncentrira v debelem črevesju in možgani so daleč od tega območja. Samo glavo nagnete in lahko zaspite, kajne?

Priporočljivo je, da se časovno pri prehranjevanju ne omejujete. Jejte, kadar vas je volja. To pa ne pomeni, da vsakič zmažete pol škatle piškotov ali slasten sendvič z majonezo. Prigrizkujte sadje, oreške, jogurte. Sadje ali zelenjava kot predstavnik ogljikovih hidratov dajeta energijo tako kot polnozrnata žemljica. Mlečni izdelki kot predstavniki beljakovin povečujejo sitost in so gradniki vseh celic v telesu, vendar je pri mlečnih izdelkih potrebna zmernost, saj vsebujejo veliko maščobe, ki je očitno živalskega izvora. Če lahko beljakovine dobite kako drugače (beljakovinske ploščice ali napitke), toliko bolje. (Za več informacij o beljakovinski prehrani me lahko kontaktirate na mejl.)

Kaj lahko doma sami naredite za kvalitetno prigrizkovanje? Če niste ravno jutranji tip, si culico pripravite že zvečer. Televizorju ali računalniku odtegnete dobrih deset minut in oči spočijete na kuhinjskem pultu. Pripravite si papirnato vrečko, v katero vrzite banano, pomarančo, jabolko, pest mandljev v vrečkici, polnozrnato žemljo z rezino pečenih piščančjih prsi, kos sira zavit v folijo, olupljeno trdo kuhano jajce, ržen kruh pokapan z olivnim oljem, tuno v naravnem soku in rukolo, probiotični jogurt, poleti narezana lubenica, paradižnik z mozzarello in baziliko ali svež korenček v kosu, ki vas bo prijetno zaposlil z grizljanjem. Če vas skrbi, da vas bodo na delovnem mestu čudno gledali, imate težave s samozavestjo, kar pa ne spada v to temo.

Kadarkoli vam pogled uide v tole vrečko, posezite po tem, kar vas najbolj mika. In čez eno uro ali po potrebi postopek ponovite. Tako boste ves čas prijetno siti, nikoli lačni in nikoli utrujeno najedeni. In pijte veliko vode, vmes kakšen zeleni čaj (brez mleka!) ali kavo.

V primeru, da se bureku nikakor ne morete upreti, naj vam namignem, da imajo v Pekarni Vrhnika odličen polnozrnati burek, zelo primerne velikosti in cenovno ugoden.

Uspešno in dober tek!