𝙶𝚊𝚕𝚊𝙰𝚒𝚗𝚎

Vsi jih poznamo. Na sto različnih načinov. Večina se z njimi prvič sreča v študentskih časih, ker je priprava cenovno ugodna in enostavna. Ni ravno jed, ki bi jo pripravljala stare mame, čeprav sem prepričana, da bi jim bila všeč. Skozi leta sem svojo različico izpilila nekako takole.

Na segreto ponev (moja je keramična, ker sem z njo res zadovoljna) damo nekaj kokosove maščobe ali olje iz konzerve tune, če bomo uporabili tako tunino, ki plava v olju. Na maščobi prepražimo pest sesekljanega peteršilja, ki mu dodamo prav tako nasekljan česen. Količina česna je prepuščena okusu, sama ga dam vsaj tri stroke. Potresemo s cimetom, premešamo in ko vse skupaj lepo zadiši, na ponev stresemo na majhne koščke narezan svež paradižnik. Paradižnik narahlo posolimo, vendar ne več kot za noževo konico. Rahlo slan se lažje zvodeni. Paradižnik pokuhamo in ko se zmehča, ga s tlačilko za pire krompir kar v ponvi nežno potlačimo. Počakamo, da voda nekoliko izpari in dodamo tunino.

V grobem je omaka pripravljena, pri nas pa nikakor ne gre brez oliv in sveže bazilike. Oboje dodam čisto na koncu priprave. Omaka se odlično ujame s polnozrnatimi ali pirinimi špageti, ki jih odlijem minuto prej, kot piše na navodilih.

Kakšen je pa vaš recept za špagete s tuno?

V najbolj nemogočih trenutkih se spomnim teme, o kateri bi lahko pisala. Ponavadi je to s polnimi usti, napetim trebuhom in obžalovanjem, zakaj sem morala spet pojesti “en kos” preveč. In da vam prihranim to izkušnjo, nekaj preprostih nasvetov, kako preživeti praznične požrtije.

Pod praznik seveda spada tudi rojstni dan in vsi ostali dogodki, kjer kao nekaj praznujemo, v resnici pa samo veliko jemo. Ne razumem, zakaj se je skozi čas oblikovala navada, da je treba jesti, ko se skupaj zberemo. Morda da gostitelj pokaže, koliko ima pod palcem? Ali se ljudem preprosto ne ljubi pogovarjati? Zakaj ne bi raje skupaj kvačkali, kjer lahko enako sedimo za mizo in se potopimo v ročne spretnosti.

Pri nas se je ob jubileju mlajše sestre prejšnji vikend zbralo mnogo ljudi. Kar v dva dneva smo jih razporedili in seveda je to terjalo dve obloženi mizi. Ker gostitelji niso želeli komplicirati, so za goste pripravili bogat narezek in torto. Meso, salame, siri, namazi, zaseka, vložena in sveža zelenjava in dve vrsti kruha.

Ker pri nas doma zelo redko jemo delikatesne obroke (sendviče), sem se prvi dan precej sprostila. Teknilo mi je vse, dokler nisem začutila občutka, da mi zaužito rine ven pri različnih izhodih. Občutek napihnjenosti, zametki zgage, utrujenost pa taka, da najbrž ne bi reagirala, če tudi bi padla s stola.

Naslednji dan sem se lotila bolj preudarno. Ugotovila sem, da je kruh popolnoma nepotreben. Da je tukaj samo za volumen, pri okusu se ga pa da izpustiti. Kruh je torej odpadel. Namaz s papriko je bil predober, da bi se mu odpovedala, prav tako sveža zelenjava ni potrebovala omejitev. Naposled je sledila dilema – sir ali meso. Salame niso prišle v poštev, ker so prepolne soli in so nasploh eden najslabših mesnih izdelkov. Sir in meso sta oba predstavnika beljakovin in maščob živalskega izvora. Ker nisem ravno oboževalec sira, sem se odločila za meso, ki sem mu odrezala bele robove.

Na mojem krožniku se je tako znašla oblica zelenjave, namaz s papriko in meso. Količinsko sem lahko tako pojedla več zelenjave kot dan prej, saj prostora ni izpodrinil kruh, kar je odlično vplivalo na presnovo. Počutila sem se precej bolje kot dan prej.

Kadar se znajdete v taki situaciji, poskusite na hitro oceniti, s čim boste potešili svoje lušte in česar ne boste pogrešali. Med mastnimi izdelki se odločite za največ enega, kruha se izognite ali ga jejte po majhnih grižljajih. In ko vse skupaj zložite na krožnik, naj bo zelenjava v večini.

Naj bodo praznovanja prijetna druženja z nam ljubimi ljudmi in ne smrtonosne požrtije.

Bilo je v nedeljo, pa ni bila goveja juha. Goveja juha v resnici sploh ni dobra, ker če si predstavljate, da jeste vročo vodo, v kateri je raztopljena kravja maščoba in kakšen korenček za vizualni učinek? Ne, hvala. Zlatih kroglic ipd. mi ni potrebno niti omenjati.

V soboto zvečer sem v hladno vodo namočila ne-instant koruzno polento. Kuhala bi se kakšnih 50 minut, z namakanjem se čas skrajša na 10-15 minut. Namočila sem tudi rjavo lečo. In šla spat. Ne, najbrž sem še vsaj eno uro brezciljno tavala po svetovnem spletu. In potem še v postelji pol ure s telefonom v roki.

Prednost takega kosila je, da ženi ni potrebno na dela prost dan ure in ure stati za štedilnikom in preverjati, ali je meso že dovolj mehko. V vodo s kapljico olivca sem dala kuhati polento, v keramični ponvi pa stopila kvadratni centimeter kokosove maščobe. Na njej sem prepražila čebulo, korenček in bučke. Zelenjava mi je všeč, če je narezana na večje koščke. Tako se težje prekuha, ohrani več avtohtonega okusa in koristnih snovi. Tudi žvečenje je dobrodošlo.

Na hitro prepraženi zelenjavi sem dodala česen in takoj ko je na vročini zadišal, sem vse skupaj prelila s pelati. Še bolje bi bilo, če bi imela doma kak sočen svež paradižnik. V omako sem dodala še nekaj žlic leče in pokrito kuhala približno 10 minut.

Ko je bila priprava končana, sem obe jedi estetsko združila na krožniku in potresla s peteršiljem.

Kratek in preprost recept za enostavno kosilo, kjer imate vse sestavine na dosegu roke. Obrok je hranljiv, saj kljub temu, da ni mesa, vsebuje vir beljakovin. Še skleda solate in dober tek.