Spanje.

Ko se večer umirja in se počasi odpravljam spat, še zadnjih nekajkrat preverim vse objave na socialnih omrežjih in se vedno znova čudim, koliko mladih pozno zvečer ne more zaspati. No, glede na to, da to komentirajo na internetu, je razlog za nespečnost očiten.

Ležiš v postelji, gledaš v strop, zapreš oči in še zmeraj vidiš strop. In čutiš, kako ti utripa srce in kako te nekaj žgečka po desni nogi. Potem je pa kriv vzglavnik, ker je zavzel nenavadno pozicijo in tišči pod vrat. Obrneš se na levi bok, odejo potisneš med noge in po tem, ko mine cela večnost mučenja, simetrično zamenjaš pozicijo.

Moram priznati, da mi tako posteljno dogajanje ni niti malo znano, saj večinoma zaspim v roku dveh minut po tem, ko padem v posteljo. Pa ne da me nespečnost nikdar ne preseneti, ampak menim, da sem se uspavanja naučila že v otroštvu. Spomnim se, da kadar nisem mogla zaspati, sem šla zbudit mami, ki je nato zlezla k meni v posteljo, me objela in močno stisnila. Strašno sem trpela v njenem primežu, izmotala bi se kako, pa se ni dalo. Kmalu sem že sanjala, zjutraj sem se pa zbudila sama v postelji. Tako tudi zdaj ukrepam; ne iščem najbolj udobnega položaja, samo umirim se in si predstavljam, da me nekdo močno drži pri miru in čeprav je nekaj trenutkov nevzdržno, me spanec hitro premami.

Za takšne in drugačne psihične eksperimente se naj vsak zase odloči, kaj je pripravljen tvegati in koliko pušk je na voljo za v koruzo. Ker pa je spanje biokemični proces, lahko nanj vplivamo tudi s hrano. Najbolj znano uspavalo je toplo mleko z medom. Ker sama nisem zagovornica pitja kravjega mleka, so možne tudi drugačne opcije. Hmelj, ampak kot čaj, ne kot pivo, tudi kamilični čaj, čaj iz poprove mete, timijana ali janeža. Odsvetujeta se črni ali zeleni čaj.

Melatonin je hormon spanca, katerega nastanek spodbujajo oves, proso, soja, leča, jajca, morski sadeži, fižol, sveže zelje, banana, piščanec ali puran. Oves je primeren tudi kot polnilo za vzglavnik. Odlična večerja je solata, ki ji dodamo laneno seme, semena sezama ali sončnic in jo blago zabelimo. Z beljakovinami ne pretiravajmo, saj zožajo žile in s tem povečajo krvni tlak. Izogibajmo se mastni hrani, ker upočasni prebavo, paradižniku, jajčevcem, bučkam in špinači, saj povečajo izločanje adrenalina, ki ga za spanje gotovo ne potrebujemo.

Kalcij pomirja, zmanjšuje stres, magnezij sprošča mišice in zato sta skupaj odlična izbira kot napitek pred spanjem. V obliki šumečih tablet ali v prehranskih dodatkih. In ne pozabite na manjši kozarec vode, saj dehidracija ruši hormonsko ravnovesje, ki je odločilno za kvaliteten spanec.

Lahko noč.

Pizza.

Pizza kot ultimativna jed. Dobimo jo lahko praktično na katerem koli kontinentu in vogalu. Zelenjavno, mesno, morsko, debelo, tanko, s sirom v robu, preloženo. Sama jo doma delam, ker jo lahko naredim čisto po svojem okusu. Če bi takšno po mojem okusu radi poskusili tudi sami, vam tukaj posredujem recept. Količine zadovoljijo dve odrasli osebi, ki nista brutalno lačni.

Pol kocke svežega kvasa raztopite v 1,5 dcl mlačne vode in dobro premešajte. Odmerite 300 g polnozrnate moke in jo zalijte s to vodo. Dodajte še žlico olivnega olja in vse skupaj z vilico premešaje. Kepico, ki nastane, pokrijte s krpo in pustite vzhajati na toplem vsaj eno uro. Vse skupaj vam vzame največ 10 minut, če ste zelo okorni in počasni. Količine lahko po želji povečate in del testa odložite v zamrzovalnik.

Vzhajano testo razvaljate v poljubno obliko, polijete s pelati in potresete z origanom. Nadev je odvisen od vaših želja in okusov. Sama imam najraje svež paradižnik ali ananas in mozzarello. Paprika, artičoke, bazilika in v nobenem primeru ne smejo manjkati olive. Pizzo nato postavite v ogreto pečico na 240 stopinj za 15-20 minut. Če podložite papir za peko, boste na koncu v kuhinji imeli minimalno dela s pomivanjem.Taka pizza predstavlja relativno zdrav obrok (glede na gurmanski užitek) z malo maščob in soli. Težko se poslužite izgovora, da ni časa za domačo pizzo, saj je priprava hitra in enostavna. Naj vam tekne.

galaaine on Instagram – Google Chrome 27.2.2013 110859.bmp

 

Vikend kosila.

Vikendi znajo biti precej naporni. Kar se hrane tiče. Drugače so prijetni, neposodapomivajoči in televizijagledajoči.

Tokrat nas je v soboto na kosilo povabila Greta. Greta je starejša ženska, ki zase pravi, da je gurman. Rada dolgo kuha in dobro je. Veliko hrane. Pred to soboto smo bili nazadnje pri njej na novoletnem kosilu in pričakal nas je takšen meni:

Prva predjed: Pršut, parmezan, rukola, pripravljeno kot solata s kisom in oljem.
Druga predjed: Lososova juha.
Tretja predjed: Riž s papriko in ocvrti piščančji medaljoni.
Glavna jed: Morski list na žaru z blitvo s krompirjem. Priloga solata.
Prva sladica: Jabolčna pita.
Druga sladica: Kremšnite.
Tretja sladica: Kokosova torta.

Nekje vmes so na mizo prišli še sol, olje, kruh, proti koncu tudi potica, ampak nisem prepričana. Hrane je bilo toliko, da je dvanajst rudarjev ne bi pojedlo. Na koncu je rekla samo “pa saj ste lačni, če so krožniki še polni”.

Tokrat je bila bolj skromna. Za predjed nas je na mizi čakala tlačenka, katere nisem niti pogledala, kaj šele povohala ali se je fizično s katerim koli delom telesa dotaknila. Sledila je korenčkova juha, ki jo je prilagodila zaradi otroka, kar pomeni, da je bilo v njej samo malo zaseke in masla, pa čisto malo soli. Glavna jed je temeljila na kolinah; krvavice, pečenka in klobase, vse zelo lepo svetlikajoče kot lasje, ki jim delaš kuro z olivnim oljem. Za prilogo so se mlinci utapljali v maščobi. Najverjetneje živalski, ampak nisem upala vprašati.

Otrok je bil za čuda brez apetita in nisem ga nič silila, da bi kaj spravil po grlu. Medtem ko sem vase tlačila, kar sem pač lahko, sem vsaj šestkrat slišala, kako naj si še vzamem, kako da nič ne jem. Končno so krožniki zapustili mizo, ne vem čisto točno kako, ker so mi zaradi maščobe odpovedali možgani. Komaj sem navidezno sledila debati in zdelo se mi je, da se moje telo bori za preživetje. Spomnim se samo tega, da smo nenadoma vstali in odšli. Pa tako sobotno kosilo!

V nedeljo je bilo precej drugače, saj je tašča kot ponavadi poskrbela, da so bili krožniki manj zvrhano polni bio-eko hrane, ki jo pritovori s tržnice. Rehabilitacija.

Včasih se sprašujem, kako se počutijo ljudje, ki se praktično vsak dan najedo do nepremakljivosti. Kako se počutijo? Uživajo, ko jih hrana paralizira? No, verjetno že. Sodobni človek rad v vsem pretirava. Pa da vidimo, kam nas bo to pripeljalo.