𝙶𝚊𝚕𝚊𝙰𝚒𝚗𝚎

V zadnjem času sem naletela na veliko različnih receptov sirove oziroma skutine torte. Kar nekaj sem jih tudi sama preizkusila, na koncu pa seveda ustvarila svojega.

Od velikosti pekača je odvisno, kako visoka bo torta. Moj ima premer 28cm in je torta razmeroma nizka. Večina je komentirala, da je taka ravno prav, sladkosnedi si pa z veseljem odrežejo še en košček.

Začne se s piškoti. Zavojček Leibniz Vollkorn piškotov s pomočjo kladiva, valjarja ali sesekljalnika zdrobim v skorajšnji prahec. Dolijem 110-120g stopljenega jogurtovega masla, žličko cimeta in da je  tekstura piškotnega testa dovolj sočna (da se ne drobi), po občutku dodam maskarpone (žlico ali dve). Ko nastane gladka zmes, jo položim v pekač, potlačim s hrbtno stranjo žlice in pustim pol ure ležati na hladnem.

Med čakanjem, da se podlaga utrdi in pečica segreje na 180 stopinj, ustvarim jedro torte. Ker mi razne Filadelfije niso preveč všeč v masi, dam kar 400 g pasirane skute in 250 g maskarponeja. Dodam še vanilijev jogurt, sok limone in pol. Sladkor je najbolj relativna sestavina, sama ga dam približno 50 g, če imate radi bolj sladko, ga dodajte več. Na koncu vmešam še tri jajca. S pomočjo mešalnika nastane zmes gladka krema, s katero prelijem piškotno testo. Pekač nato položim v ogreto pečico na 180 stopinj za 25-30 minut.

Za preliv je potrebnih 500 g borovnic ali malin. Če so zamrznjene, jih na ognju skupaj s 100 g sladkorja odtalimo in malce pokuhamo, da se sladkor stopi. Dodam še sok limone in naribano lupinico. Ko odstavim z ognja, v vroči polivki stopim tri liste ožete želatine.

Ko vzamem torto iz pečice, je pri robovih rahlo napihnjena, v sredini pa še čisto rumena in kremasta. Tako pustim na pultu približno dvajset minut, nato jo prelijem s sadno mešanico. Za piko na i, jo potresem še z žličko Sweet Ruba. Na pultu nato stoji še vsaj dve uri, potem jo postavim v hladilnik čez noč.

Taka torta je prava mlečna eksplozija, je pa tudi zelo sveža za vroče poletne dneve. Sama dodajam manj sladkorja, saj upoštevam tudi mlečni sladkor, sladkor v piškotih in fruktozo v sadju. V hladilniku ostane več dni sveža, z malo dekoracije pa se lahko prelevi tudi v pravo rojstnodnevno poslastico.

Otroci so posebna kategorija. Se rodijo, tabula rasa, prazni in nepopisani. In nato jih odrasli počlovečimo. Socializiramo. Učimo jih spanja, kričanja, govorjenja, igranja, delavnosti, obnašanja, hranjenja in še česa. Vse to namensko, načrtno, skozi vzgojo in tudi preko naše osebnosti in zgleda.

Najprej otrok pije mleko, drugega ne potrebuje. Njegov prebavni sistem je občutljiv, kot vsi ostali sistemi, ki jih ima. Joka, če ga kaj črviči, če je lačen, če ga zebe. Kmalu dopolni pet mesecev, ko pokaže zanimanje za hrano odraslih. Dvigne glavo, navidezno žveči in požira slino, ko nas opazuje pri kosilu. Takrat mu začnemo ponujati prilagojeno hrano, pretlačeno hrano, nezačinjeno, sveže kuhano.

Na raznih mamaforumih se tukaj odpre nova galaksija. Kaj naj otrok je? Je dovolj star za riž, kravje mleko, meso, cvetačo, pomaranče? Koliko lahko poje? Ob katerih urah je primerno, da mu ponudim  obrok? Mame so zmedene, najbrž še bolj pa njihovi otroci. Eksplozija okusov. In prebave.

In potem mame sedijo na kavicah, mešajo frutke in klepetajo. Zakaj ona ne daje mesa, saj je njen fantek star že osem mesecev?! Otrok ni kriv, da je ona vegetarijanka! Krešejo se mnenja, stališča, predsodki in predvsem dolgčas.

Zakaj se tako radi obregnemo ob to, če katera mama vegetarijanka svojemu otroku ne ponudi mesa, ne pa tudi ob to, da neka druga mama svojemu 10 mesečniku ponuja sladkarije in hrenovke? Zakaj je samoumevno, da mama vegetarijanka preseže svoj jedilnik in z odporom skuha piščančka, mama nezdravojedka pa ni pod pritiskom, da bi za otroka skuhala proseno kašo in ne preprosto vmešala čokolino v homogenizirano mleko?

Svoje otroke bomo vzgajale in hranile, kakor bomo želele in mislile, da bo tako najbolje za njih. Brezbrižnost na stran in najbrž ni potrebe, da otroku od ust trgamo suhe slive, češ da je Kinder čokolada boljšega okusa in jo jedo tudi vsi njegovi vrstniki.

Zdrava meja pregreh in odrekanja je pot do zdravega otroka. Zdrava meja nagrajevanja in kaznovanja, kjer pregreha ni nagrada. Kajti hrana ni darilo, ampak sredstvo, ki nam omogoča, da lahko dolgo in kvalitetno živimo v svojem telesu. Bolj plastičen prikaz; najbrž otroku v nobenem vzgojnem primeru ne bi podarili nečesa, kar mu dolgoročno lahko škoduje. Potemtakem bi bilo bolj smiselno, da mora za kazen pojesti celo Milka čokolado. (Korenček in palica zame še vedno zvenita smiselno.)

Nekateri bi skorajda doktorirali iz psihofizičnega zdravja svojih otrok. Hoja po robu je nevarna, ampak ne ravno smrtno. Tako kot tudi ne torta ali hrenovke, ki so za večerjo pri babici. Smo pa starši vsekakor na prvem mestu, ki bomo z zgledom, vzgojnimi metodami in nakupovalno košarico otroke pripeljali do tega, da se bodo naučili spoštovati prebavo in procese v telesu. In ne pozabite na gibanje.

Ne pustite, da otrok vtakne v usta čisto vse, česar se dotakne. Ampak včasih pa tudi to mora.

Moram priznati, da se mi že malo meša. Prehranjevanje in različne posledice prehranjevanja so me že od nekdaj zelo zanimale in veliko časa posvetim preučevanju določenih sestavin, preverjanju raziskav ter tako ali drugače seciram hrano, živila in hranila. V poplavi člankov, blogov in druge sodobne “literature” se včasih sprašujem, ali je vse skupaj šlo čez mejo zdravega razuma.

Ne glede na vir, ali je to internet, starodavna babičina knjiga, strokovna revija ali osebne izkušnje, je lahko za isto stvar obeleženih več nasprotujočih si trditev. So ljudje, ki se zjutraj zbudijo, spijejo kavo in se cel dan počutijo odlično, in drugi, ki zaradi manjše pregrehe s sladkarijami tarnajo še tri dni. Vsekakor ni zanemarljivo dejstvo, da vsak posameznik svoje telo in počutje različno dojema in ni objektivno dokazljivo, ali se človek, ki zjutraj popije samo kavo, v resnici tudi dobro počuti ali je zanj to edina realnost. Sprememba je opcija, ki nam omogoča, da zaznamo razliko.

Sama se nikdar nisem opredeljevala z nobeno “prehrambeno oznako”, kot je vegetarijanec ali vegan. Sem vsejed, je pa določena hrana, ki je ne obožujem in je takšna, po kateri se ne počutim najbolje. Obojega se izogibam, ampak v restavracijah in na obiskih ne delam scen in jo v specifičnih okoliščinah tudi pojem.

Tako se na primer skušam izogibati hrani živalskega izvora. Sicer imam zelo rada meso, imam pa rada tudi marsikaj drugega, tako da na dnevni bazi večinoma izbiram rastlinsko hrano. Konceptualno moja neizbira mesa ne izvira iz tega, ker bi se mi živali smilile (nikakor ne podpiram mesne industrije in načina, kako gojijo živali), ampak ker hrana živalskega izvora dolgoročno nima dobrega vpliva na delovanje človeškega organizma. Tudi mlečni izdelki nedvomno spadajo v to kategorijo. Pred časom so mi s testi za alergije diagnosticirali več alergij, ki pa ob mlečni abstinenci popolnoma izzvenijo. Tudi večina težav s kožo, napihnjen trebuh in slaba prebava izginejo. Zame je to dovolj dober razlog, da take hrane ni na mojem dnevnem jedilniku.

O mleku, mlečnih izdelkih in mesu je zapisanih mnogo različnih sodb. Nekateri mleko blazno poveličujejo in ga opredeljujejo kot popolno živilo, tudi meso ima hranila, ki jih z rastlinsko hrano zelo težko (nemogoče) zagotovimo za zdravo delovanje organizma. In na drugi strani prav tako verodostojni viri pričajo, da mleko in mlečni izdelki povzročajo slabokrvnost, slabo prebavo, zmanjšano delovanje imunskega sistema, meso nalaga holesterol in maši žile. Zmedeni človek pa naj manevrira med enim in drugim načinom prehranjevanja, posledično slabo izbira živila in telesu povzroča hranilne primanjkljaje. Nasprotujoče si informacije so značilne za kapitalistično dobo, kjer vsi tekmujejo za vaš denar. Kako daleč je pripravljen iti mlečni lobi (ali mesni) in na drugi strani antimlečna propaganda?

Naše telo za delovanje potrebuje vitamine, minerale, beljakovine, ogljikove hidrate, vlaknine in maščobe. Iz naštetega nato samo sintetizira, kar potrebujejo celice za učinkovit metabolizem. Vse to je mogoče dobiti iz različnih virov. Nekateri starejši ljudje radi rečejo, da so oni vedno vse jedli in so bili zdravi. Če bi danes vse jedli in nekritično izbirali živila s polic, se najbrž tudi za njih ne bi tako zdravo končalo. Priča so mnoge degeneracijske bolezni, ki se širijo premosorazmerno z naraščanjem prehrambene industrije. Ste prepričani, da je mleko še zmeraj takšno, kot je bilo včasih? Imate možnost, da v urbanem središču vzdržujete vrt z zelenjavo, ki ne vsebuje vplivov onesnaževanja?

Nikoli ne boste vedeli, ali bi se lahko počutili bolje, če ne boste ničesar spremenili. Spremembe naj temeljijo na (preverjenih) informacijah, za katere ni rečeno, da bodo za vas držale – boste pa vsaj vedeli, kaj vam ugaja tako po okusu kot po počutju. Nobena restriktivna dieta ni dolgoročno dobra za telo, zdravemu telesu koristi samo pestra in uravnotežena prehrana. In pestro ne pomeni, da jeste jogurt za zajtrk, sirove torteline za kosilo in skuto za večerjo. Niti če cel dan jeste samo sadje. Restriktivne diete, torej take, kjer se neko živilo začasno popolnoma izloči, imajo funkcijo, da se telo resetira in se presnova vrne na osnovne tirnice. Naj bo samo začasna in vam v informacijo, kako se počutite, kadar ne uživate tega živila.

Poslušajte svoje telo. Če ne veste kako, se tega spomnite, ko sedite na straniščni školjki, ko se pogledate v ogledalo ali zjutraj, ko vstajate iz postelje. Potem pa eksperimentirajte z enako lahkostjo, kot eksperimentirate z različnimi okusi Milka čokolade.