Mine leto, ki ne spremeni ničesar. Rutina vsakdana premeša trenutke in življenje se pravzaprav ne premakne. Niti ni važno, ali smo odšli na daljše potovanje, zamenjali službo ali domovanje – vse premike smo sprejeli enako stoično kot druge mejnike, vključno z rojstnim dnevom, ko smo zamenjali le število upihnjenih svečk na torti. Zelo dobro poznam taka leta, imela sem jih mnogo. Čas ne prinese ničesar, razen minevanja.
Zame je bilo 2018 leto brez pobegov in brez bližnjic. Že na začetku je utrlo pot skozi dobro obvezane (otroške) rane in še globlje prepričanje, da moram življenje zapeljati v napačno smer. Bil je nenavaden občutek – kljub temu da sem na videz počela vse prav, je v meni utripala tesnoba in nespremembe preteklih let so se nabrale do neobvladljive mere. Bilo je leto, ki je trajalo dlje kot neskončnost, leto polno hektičnih dogodkov, solz in napačnih odločitev v pravo smer. A prišla so spoznanja, ki so neprecenljiva.
Biti avtentičen je najtežja in hkrati najbolj preprosta stvar na svetu. Zame je to pomenilo, da sem pod vprašaj postavila vse predstave, ki sem jih oblikovala o sebi, jih raztreščila na majhne koščke in jih z veliko ljubezni počasi sestavila nazaj v celoto. Kakšen košček sem pustila med ruševinami in zdaj previdno negujem praznino.
Vsak ima svojega vzornika oziroma več njih. Te najpogosteje izberem, ko izbiram ljudi, s katerimi preživljam čas. Ni njihova naloga, da so brez napak, moja pa je, da se učim od vsakega izmed njih. Poiščem njihove dobre lastnosti, izrazim spoštovanje in izkažejo se za izjemne življenjske sopotnike.
Odnosi so vse. V celoti določajo kvaliteto življenja. Vendar odnosov ne morem izbrati, lahko pa izberem kvaliteto odnosov. Moja odločitev je, koliko časa in energije posvetim določenemu odnosu in v koliko neprijetnih (iskrenih) pogovorov sem se pripravljena spustiti, da pridem zadevi do dna, kadar je to potrebno.
Samo ljubiti ljudi je včasih zelo boleče, ampak karkoli drugega je sebično. Ljudje v sebi nosijo zgodbe in ljubijo na različne načine, ki jih pogosto ne razumem in kadar česa ne razumem, se prestrašim. Strah od mene zahteva notranjo moč, ki jo najdem le v miru in tišini, zato je zelo pomembno, da zase ustvarim varen prostor. Spoznala sem, da je edini varen prostor brezkompromisno sprejemanje. Sebe in drugih.
Začetek je enostaven, ko ni nujno potreben. Ko pa je, je to najtežja stvar na svetu. S seboj nosi le eno lahkotnost – ne daje izbire. Skozi bitke in proslave se je tako obrnilo še eno leto. Hvaležna za vse boleče izgube sem spoznala, da je sreča strašljiva stvar, ki zahteva veliko psihične kondicije. Našla sem jo takoj za tem, ko sem našla sebe. In tako sem v novo leto vstopila – drugačna.
