Kategorija: Bloging

Drsim s prstom po Instagramu in naletim na fotografijo umetelno pripravljenega pogrinjka. Velikanski krožnik, čisto v sredini pa majhen kupček živo pisane zelenjave, ki je bila najbrž tja položena s pinceto. Poleg krožnika stoji miniaturni kozolec, na katerem visi hrana, vendar je žal nisem prepoznala. Glede na število všečkov sem sklepala, da sta mnogim pogodu ustvarjanje in igranje s hrano, kar je dober znak, saj očitno niso lačni.

Spominjam se, da je pred nekaj dnevi na ulici vame kričal plakat o izgorelosti. Slika oglasa je razkrivala, da ne gre za troizmenskega delavca za tekočim trakom z dotrajano zaščitno opremo, temveč za urejenega gospoda s svežo frizuro, ki kakor po zadnji modi ne deluje prav nič sveža. Trendi namreč narekujejo, da moraš od frizerja priti takšen, kot da nisi bil pri frizerju, kavbojke pa morajo biti razcapane, kot da jih je pes raztrgal in nato še prebavil. Za oboje je seveda treba odšteti zajeten kup denarja. Delo gospoda s plakata je najbrž zahtevno in občudujem, da je kljub napornim obveznostim našel čas in napisal knjigo. Opozoril je na tematiko nedostojnih zaposlitev in še bolj pomembno – ljubezni do sebe ter kje postaviti mejo med delom in prostim časom. Ne biti odvisen od težaškega delovnika z minimalno plačo, ki omogoča, da nahraniš družino, je privilegij in le spočit človek si lahko privošči nastopaštvo, medtem ko se mu na računu hitro nabirajo evri.

Istočasno je na drugi strani planeta na veliki ameriški športni prireditvi blestela priznana zvezdnica, ki je skupaj s hčerko in zvezdniško kolegico zabavala množico in mimogrede naslavljala izbrane družbene izzive. Slišali smo lahko pesem Let`s get loud (op. bodimo glasni), ki jo je bilo nemogoče preslišati, saj so dogodek prenašali po mnogih medijskih kanalih. Težko je bilo tudi spregledati vroče in bleščeče kostume pevk in plesalk na odru. Pevki so nekateri očitali, da je bil njen nastop preveč zapeljiv, porajala so se vprašanja, ali takšen nastop deluje v smeri, da opolnomoči ženske, ali jih le objektivizira. Simpatična in uspešna zvezdnica je v svoj bran izpostavila, da je med drugim tudi sama mati in se dobro zaveda, kaj počne na svojih nastopih, na katere je zelo ponosna. Vztrajala je, da je njeno odrsko izražanje lahko navdih mladim dekletom. Spektakel na prireditvi je bil prava paša za oči in če si današnja družba lahko privošči užitkarstvo ob ogledu razgaljene ženske, potem gotovo ni težav, da bi bila ženska 21. stoletja tiha, neslišana in neupoštevana. Veseli me, da za pevko ni bilo razlogov za strah in se je lahko svobodno izrazila, se razgalila ter pri tem ne tvegala, da bi kdo nepovabljeno prestopil meje njenega osebnega prostora.

Med opazovanjem sveta okoli sebe se včasih sprašujem, ali se ni morda vse obrnilo na glavo. Nekoč so reveži brskali za hrano, zgarani prihajali z dela in kričali, da želijo biti upoštevani. Danes ima žrtev drugačen obraz. Malodušno razkazuje svoje bogastvo in te spretno prepriča, da so njeni žulji bolj krvavi od tistih, ki vsak dan drgnejo umazana tla, po katerih se mnogi le vzvišeno sprehajajo. Nekdo je revščini ukradel njene posledice in jih podaril tistim, ki se utapljajo v obilju, kar je do dna poglobilo razlike med privilegiranimi in prikrajšanimi.

Vsi si želimo biti slišani, spočiti in siti. Naše univerzalno hrepenenje se začenja na robu, kjer ljudje preštevajo kovance in tiho varujejo svoje dostojanstvo. Vendar tam ne najdejo svobode, le varnost trdnih tal in bledo zapuščenost. Brez soja zvezdniških luči čakajo, ali bo naslednji dan prinesel novo priložnost, da preživijo. Edine tegobe, ki je nimajo, je teža privilegija.

S čim nasititi človeka, ki nikoli ni izkusil, kako je biti lačen? Nasičen z možnostmi izbire vsak dan leže v udobno posteljo, v kateri ni mogoče najti počitka. Svoboda je trdno zapečatena z odgovornostjo in zahteva zavedanje lastnih odločitev ter brezkompromisno sprejemanje njenih posledic. Morda svet ni obrnjen na glavo, le ujet je v svojo okroglino. Kdor daje, tudi prejema, vendar vrednost daril odstira bogastvo tistega, ki poklanja. Dovolj je lažnega razdajanja pod pretvezo dobrodelnosti, saj z okrasjem na krožniku ni mogoče nahraniti lačnih, pisanje knjig ne daje nikomur počitka in glasni zvezdniški nastopi ne omogočajo, da bi bili slišani tisti, ki to res potrebujejo.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.

Ženstveno obarvan mesec marec me je zadel čisto na začetku, ko so se še pred prazničnim 8. marcem v javnosti pričeli pojavljati različni slogani na temo čaščenja ženske. Nekateri so malomarno in pokroviteljsko, drugi ponižno in previdno naslavljali neenakosti med spoloma in medtem ko sem čakala tistega pravega, sem premišljevala, kaj se pravzaprav dogaja in kako resničen je ta problem pri nas.

Mnogi so se ne preveč spretno vrteli okoli primerjav med opravljanjem obeh vlog, češ da emancipirane in neodvisne ženske danes znamo same zamenjati gumo na avtomobilu in da so na drugi strani tudi moški vse pogosteje tarče različnih oblik nasilja. Drugi so ta dan izkoristili za ozaveščanje o izjemnih dosežkih pomembnih žensk v zgodovini, ki so s svojimi dejanji krojile usodo svojih potomk. Nemogoče je spregledati očitne razlike med spoloma, vendar jih je v kontekstu družbene in kulturne neenakopravnosti težko korektno nasloviti, zato se je ustvarjanju nerodnih nagovorov včasih bolje izogniti.

V primerjavi s prebivalkami manj razvitih držav je biti Evropejka v 21. stoletju nedvomno privilegij. Prototip urejene in vsesplošno zelo zasedene ženske pri nas nosi velika sončna očala, pa ne zato, ker bi skrivala modrico, ampak da lahko z dvignjeno glavo v nedeljo dopoldne nemoteno nakupuje na ljubljanski tržnici. Dobi skoraj vse, kar želi – volilno pravico, kreditno kartico, lastniško stanovanje, prost izhod v petek zvečer in serijo pokroviteljskih komentarjev.

Bodi dobra in mi skuhaj kavo. Kaj, a spet greš, danes je nedelja in bi morali biti skupaj. Si normalna, kako pozno si prišla domov. Sem ti rekel, da bi morala to že davno storiti. Pridi čimprej domov, otrok je vznemirjen. Kako si pa oblečena. Jaz vem, kaj ti rabiš, zakaj me ne poslušaš. Ne bodi sitna, a imaš spet tiste dneve.

Kadar si nespoštovanje obleče zlikano srajco in prinese ličen šopek rož, dobi boleče lažno ime – ljubezen. Mnoge med nami so prepričane, da gre v zgornjih primerih prav gotovo za neko obliko skrbnosti in zaščitništva, ker pa je imel gospod med drugim še naporen dan v službi, mu opravičijo tudi izbruh jeze, užaljeno držo in ignoranco. Tisti neprijetni občutek, da morda to ni življenje, kot so si ga želele, odložijo na zajeten kup položnic in kreditov ter tiho počakajo na nov mesečni obračun.

Kompromisi, ki jih doma med štirimi stenami (sama s seboj) sklepa sodobna ženska, so ponižujoči. Predstava o tem, da je to normalna partnerska in družinska dinamika, je globoko zakoreninjen družbeno-kulturni konstrukt, ki določa položaj ženske in ovira odpravljanje spolne diskriminacije v širšem družbenem kontekstu. Le brezpogojno sprejemanje različnosti in spoštovanje sta temelja vsakega zdravega odnosa in visoko razvite družbe.

Kolumno lahko preberete tudi v drugi tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.

Mine leto, ki ne spremeni ničesar. Rutina vsakdana premeša trenutke in življenje se pravzaprav ne premakne. Niti ni važno, ali smo odšli na daljše potovanje, zamenjali službo ali domovanje – vse premike smo sprejeli enako stoično kot druge mejnike, vključno z rojstnim dnevom, ko smo zamenjali le število upihnjenih svečk na torti. Zelo dobro poznam taka leta, imela sem jih mnogo. Čas ne prinese ničesar, razen minevanja.

Zame je bilo 2018 leto brez pobegov in brez bližnjic. Že na začetku je utrlo pot skozi dobro obvezane (otroške) rane in še globlje prepričanje, da moram življenje zapeljati v napačno smer. Bil je nenavaden občutek – kljub temu da sem na videz počela vse prav, je v meni utripala tesnoba in nespremembe preteklih let so se nabrale do neobvladljive mere. Bilo je leto, ki je trajalo dlje kot neskončnost, leto polno hektičnih dogodkov, solz in napačnih odločitev v pravo smer. A prišla so spoznanja, ki so neprecenljiva.

Biti avtentičen je najtežja in hkrati najbolj preprosta stvar na svetu. Zame je to pomenilo, da sem pod vprašaj postavila vse predstave, ki sem jih oblikovala o sebi, jih raztreščila na majhne koščke in jih z veliko ljubezni počasi sestavila nazaj v celoto. Kakšen košček sem pustila med ruševinami in zdaj previdno negujem praznino.

Vsak ima svojega vzornika oziroma več njih. Te najpogosteje izberem, ko izbiram ljudi, s katerimi preživljam čas. Ni njihova naloga, da so brez napak, moja pa je, da se učim od vsakega izmed njih. Poiščem njihove dobre lastnosti, izrazim spoštovanje in izkažejo se za izjemne življenjske sopotnike.

Odnosi so vse. V celoti določajo kvaliteto življenja. Vendar odnosov ne morem izbrati, lahko pa izberem kvaliteto odnosov. Moja odločitev je, koliko časa in energije posvetim določenemu odnosu in v koliko neprijetnih (iskrenih) pogovorov sem se pripravljena spustiti, da pridem zadevi do dna, kadar je to potrebno.

Samo ljubiti ljudi je včasih zelo boleče, ampak karkoli drugega je sebično. Ljudje v sebi nosijo zgodbe in ljubijo na različne načine, ki jih pogosto ne razumem in kadar česa ne razumem, se prestrašim. Strah od mene zahteva notranjo moč, ki jo najdem le v miru in tišini, zato je zelo pomembno, da zase ustvarim varen prostor. Spoznala sem, da je edini varen prostor brezkompromisno sprejemanje. Sebe in drugih.

Začetek je enostaven, ko ni nujno potreben. Ko pa je, je to najtežja stvar na svetu. S seboj nosi le eno lahkotnost – ne daje izbire. Skozi bitke in proslave se je tako obrnilo še eno leto. Hvaležna za vse boleče izgube sem spoznala, da je sreča strašljiva stvar, ki zahteva veliko psihične kondicije. Našla sem jo takoj za tem, ko sem našla sebe. In tako sem v novo leto vstopila – drugačna.