Kategorija: Bloging

Kadarkoli se vrnem s kakšnih počitnic, se najbolj veselim, da bom spet jedla svojo hrano. V naši družini kuhamo preprosto, ne dodajamo nepotrebnih začimb in maščob. Posledično ima taka hrana blag okus in večini ljudi sploh ni všeč. Zato mi obiski, ki se najavijo na obroke, predstavljajo stres, kako jih naj postrežem, da bo volk sit in koza cela. Seveda so pa tudi taki, ki prav zaradi tega zelo radi pridejo.

Sol. Zlorabljena začimba. Ljudje jo dajejo povsod, solijo zelenjavo, krompir, meso in na koncu vse možne jedi še dosolijo, čeprav so v osnovi že bile slane. Sol postane sinonim za okus. Seveda je natrij za naš organizem še kako pomemben, vendar ga zaužijemo dovolj že s hrano, ki je dodatno ne solimo. En sam kos kruha vsebuje 200-350 mg soli. Vsebujejo jo tudi sir, skuta, kosmiči, kislo zelje, repa, delikatese …

Ampak hrana ima okus! Paradižnik z baziliko je odličen, prav tako neslano mehko kuhano jajce. Če imate radi pečeno jajce, mu za dodaten okus dodajte rožmarin, por ali curry. Začimbe in dišavnice prefinjeno obogatijo okus.

Podobno usodo ima tudi drugi beli kristal – sladkor. Pečete pecivo, piškote, kuhate čaje, kavo in vsemu temu dodajate navadni sladkor, s katerim jedem odvzamete osebnost. Vse je samo še sladko in vabi, da jeste in jeste, dokler vam ni slabo. Takšno značilnost ima namreč ta droga, da nam povzroča hrepenenje. Hočemo več. Drznite si poskusiti brez in občutili boste abstinenčne simptome.

V piškote dodajte melaso ali javorjev sirup, kavo si skuhajte bolj blago ali jo zamenjajte s čajem. Po kosilu si privoščite košček temne čokolade, s katero lahko pripravite tudi domač kakav ali vročo čokolado. Okušajte hrano in uživajte.

Nazadnje je vseprisotna še maščoba. Najpogosteje uporabljamo kar belo olje, kot mu sama rada rečem. V resnici je rumeno. Samo po sebi ni tako škodljivo, kot je neprimerna uporaba vedno in povsod. Koristnih lastnosti praktično nima, ker je preveč predelano, daje pa hrani masten torej bolj poln okus. Ni potrebno izgubljati besed – ohranili boste okus, če boste jedem na koncu priprave dodajali pametne maščobe. Oljčno, laneno, sezamovo, konopljino. Hladno stiskano in rastlinsko.

Pri sami kuhi raje uporabite kokosovo kocko, ki jo najdete praktično v vsaki trgovini. V ponvi že v majhnih količinah dela čudeže, primerna tudi za cvrtje, nima specifičnega okusa in je cenovno ugodna.

Tri bele stvari, ki naj bodo v kuhinji samo za vzorec in za zahtevne obiske. Sami pa dajte priložnost (in sprva tudi nekaj časa) svojim brbončicam, da se razvijejo, ko se potapljajo v pristnih okusih hrane.

Zanimivo, da veliko ljudi sploh ne prepoznava lakote in še manj sitosti, pa tako osnovna življenjska signala sta. Nekateri se ravnajo po uri, drugi po obveznostih, skratka večina ne po svojem občutku. Ljudje so lačni, ko so v resnici žejni in lačni, ko so sestradani. In obratno; nikoli siti ali siti, ko se niti premakniti ne morejo več.

Nasvet: ne bit nikoli preveč lačni in nikoli preveč siti. Vedno ravno prav. In ne bojte se majhnih obrokov.

Dan začnite z zajtrkom, ki naj ne bo ne bel ne sladek. To povzroči, da inzulin v krvi nabije in boste kmalu spet zelo lačni. Torej nekaj zdravega. Polnozrnat kruh, kuhano jajce, sir, jogurt, ovseni kosmiči, skuta. Glede kombinacij uporabite domišljijo.

Nadaljujte tako, da se čez nekaj časa vprašate, če ste še vedno siti. Ni treba, da ste lačni. Spijte kozarec vode in pojejte majhen obrok (pest mandljev, deci jogurta, konzervo tune v naravnem soku, banano, pomarančo) in se vprašajte, če ste še vedno lačni. Če bi se morda vprašali, ali ste že siti, bi bil odgovor negativen, ker sitost dojemate bolj polno, ampak to ni bistveno, ker boste kmalu spet jedli. S temi vprašanji nadaljujte skozi ves dan, brez omejitev.

Poleg vseh malih  prigrizkov, ki niso omejeni, je pa v dnevu treba pojesti tri glavne obroke, kjer je potrebno vključiti čimveč hranil. Pametne maščobe, vitamine, minerale, vlaknine.

Na tak način boste skozi ves dan uravnavali krvni sladkor in imeli nadzor nad lakoto. Ko vam bo to prešlo v rutino, boste ugotovili, da sploh ne razmišljate, kdaj in kaj jeste, ne boste imeli napadov lakote in tudi utrujenost bo minila. Ob pogledu na masten sendvič se vam ne bodo cedile sline. Kakovostna hrana bo telesu nudila dovolj energije za delo in budnost. Predvsem pa veliko pijte vode.

Prehranjevanje naj bo naravno, homeostatično in telesu v zadovoljstvo. Kot vse ostale telesne funkcije. Romantično je pojesti lepo dekorirano večerjo na štirioglatih prevelikih krožnikih v krogu svojega najdražjega, ampak za telo je bolj pomembno, da večino dneva dobi to, kar potrebuje. Na veliko razočaranje čustvene lakote, naše telo ne more kvalitetno procesirati življenja s pomočjo premastne in presladke hrane. Zato se je poskusite izogibati, razen kadar ni stres ob premagovanju prevelik.

Privoščite si dneve, ko se prepustite nasladi in teh dnevov se veselite. Vsake toliko pa si odtegnite malce več, preživite teden popolnoma brez sladkorja, peciva, meda, sirupov, sladkega sadja in povzročite spremembo v presnovi. Da telo zadiha. Če ste na splošno zelo zmerni, to niti ni tako potrebno.

Skratka, ne jesti z očmi, z nosom in še najmanj s čustvi. Vse to lahko potešite na drugačne načine, telesu pa dajte to, kar potrebuje in nagradilo vas bo z dobrim počutjem.

 

 

Ker sem zdaj resna blogerka, morem brat tudi druge bloge. Vidim, da je sarkazem kr popularen, zato sem se odločila, da uvedem nek semidolgočasen slog, upam samo, da ne bom zaspala med tipkanjem.

Nimam še prav veliko blog-frendov, ena in edina je Anuška, ki mi je zadala tole nalogo. Šest stvari o sebi. Dolgočasno torej.

Prvič. Študirala sem socialno pedagogiko, čeprav ne vem, po kakšnem naključju mi je uspelo priti na ta študij. Želela sem si ful, ampak nikoli ne bi dobila dovolj točk za vpis. Tisto leto se čudežno ni pojavila omejitev vpisa in jaz, luzerka, sem bila sprejeta. Kar sem pa želela povedati pri prvi točki, je to, da v celotnem času študija nisem prebrala niti enega vira literature. Moje povprečje ocen je bilo nekje okrog 7,5 in vso to znanje temelji na ustnih izročilih, branju povzetkov od povzetkov ali branju plonkcev, ki so si jih pisali drugi. Sama nisem plonkala skoraj nikoli. Na nek način sem ponosna na to, mi je pa tudi zelo žal, saj je marsikaj bilo vredno branja.

Drugič. 2 je moja najljubša številka. Rada sem v ospredju, vendar se ne maram izpostavljati.

Tretjič. Osnove zasvojenosti s telekomunikacijami so se pokazale že zelo zgodaj, ko sem si šla sama na skrivaj kupiti svoj prvi mobitel. To je bilo pred štirinajstimi leti, ko je mobitel bil hkrati tudi orožje. Redko kdo ga je imel, večinoma kak biznismen, jaz sem ga pa videla pri eni razvajeni kolegici. Pot pod noge in na Mobitel in kmalu sem domov prišla z vrečko polno plastike. Čukec. Številke si lahko shranil, ko pa je kdo klical, se ime ni izpisalo. Ekran je imel kot kalkulator. Ampak je bil pisan. Kaj več se pa ne spomnim, ker takrat si še nisem na veliko dopisovala s tipi in bolščala v telefon v pričakovanju odgovora.

Tretjič. Najboljše je, če mi ne prideš preveč blizu. Raje kot imam človeka, bolj se bom trudila ga prizadeti. Torej sem hudobna. Mogoče sem bila v prejšnjem življenju čarovnica.

Četrtič. V srednji šoli me je precej razganjalo. V tretjem letniku sem morala vsak dan špricati vsaj eno uro na dan, da sem šla na kavo. V tem času sem tudi kadila travo. Enkrat sem v enem dnevu skadila skoraj šest rolic in bila zadeta še drugi dan.

Petič. Al Pacino. Moram še kaj drugega napisati? The God Father, Carlito`s Way in Scarface. V tem vrstem redu.

Šestič. V enem obdobju sem pisala pesmi. Nekaj sem jih ohranila in če tudi jih zdaj preberem, se mi zdijo dobre. Niti živa duša jih ni videla, razen dve sem pokazala mojemu dragemu. Plan jih je nastaviti v oporoko. Sej vemo, kako to gre.

Naprej na šestkanje vabim MadSquidda, ker me res zanima, kaj bo napisal.

PS: A ste opazili? 😉