Batman v živalskem vrtu.

Ne maram ljudi razvrščati v kategorije in škatlice, saj kmalu ugotovim, da lahko dam vsakega v svoj predalček. Suh, visok, bel, modrook, gluh, tečen, s turbanom ovit, nenormalen, moj. Težko je opredeliti kriterije, da bi se vsi pravično razporedili, zato v moji glavi ostajamo skupaj za ograjo istega živalskega vrta.

Ampak ni zmeraj enostavno. Eden najbolj zanimivih in proaktivnih izzivov v zadnjih letih je oseba, ki sem jo sama (z veliko pomočjo) spravila na ta svet – moj otrok. Spremlja me skoraj 24/7 in najina nekompatibilnost je tista, ki me nemalokrat dobi nepripravljeno. Lepo bi bilo, če bi se otroci že rodili vzgojeni tako, kot bi si vsak starš sam želel. (In potem še ta neprijetnost, da ima vsak otrok dva starša.)

Naša potreba, da si lastimo otroka, izhaja iz potrebe po potrditvi, da delamo in živimo prav, saj se v tem počutimo varni. Vse, kar je izven okvira naših stališč in vrednot, je narobe, nenormalno in nesprejemljivo in nam povzroča neprijetne občutke ter nemoč. Ne samo, da si želimo, da bi naš otrok živel po enakih normativih, ki jih živimo mi, pogosto celo burno odreagiramo, kadar otrok uporabi lastno voljo.

Otrok je avtonomno bitje, ki ima svojo glavo, roke, jetra, oči, limfni sistem in možgane, s katerimi predeluje informacije. Zanj sem kot starš dolžna fizično in ekonomsko poskrbeti, ga socializirati v obstoječo kulturo, vključiti v obvezno šolanje, informirati o državljanskih obveznostih in ga vzgajati v skladu s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Nikakor pa ne ostanemo pri tako preprostem poslovnem modelu, ampak spišemo kup pravil, v katera smo slepo prepričani in zapovedujejo, katere sosede se pozdravi, kaj se obeduje za zajtrk, kako se obleče za obisk pri stari teti, kako se v trgovini ne cepeta in ne kriči, torej vse, kar se spodobi in je normalno, in v kolikor bo drugače, nam to daje pravico, da postanemo nergavi in zadirčni in morda celo uporabimo silo, preden nam otrok ne potrga vseh živcev. Konča se s slabo voljo, jokom in besedami “zaslužil si si” ali celo “si jih prosil”.

Ne samo, da si zelo spontano prilastimo njihovo telo, kmalu si lastimo tudi njihovo notranjost. (Jetra?) Vemo, kaj mislijo, poznamo njihove občutke in striktno kontroliramo njihove namere. Iz enega samega razloga, da bi si olajšali starševstvo, se obdamo z iluzijo, da poznamo svojega otroka.

Samo zato, ker je prišel na ta svet nekaj let za mano, ker sem v prvem letu zanj prebedela mnogo noči in namiksala mnogo korenčka in breskvic, še ne pomeni, da vem, kaj je zanj prav, kaj narobe, kaj ga veseli, osrečuje in v katerem puloverju se dobro počuti. Vem pa zagotovo, da se ničesar od tega ne bo naučil tako, da mu bom jaz to preprosto povedala in bo temu sledil brez preverjanja. Zadovoljna sem, kadar se odloči vzeti življenje v svoje roke, sprejme odločitev, se opeče, pade in se brez obotavljanja pobere. Napake niso regresija ampak so neprecenljiva izkustva, ki bodo izklesala malega bojevnika. Nepojedena kosila, lakota, žvečilka v laseh, mrzle noge v japonkah in sveža kri pod obližem, potiskanim s pisanimi živalmi. Zakaj ne bi rezal čebule za kosilo ter preizkušal svojih spretnosti? Koga je strah in kdo se mu roga?

Zakaj mu dovolim, da se junija okrog sprehaja v batman kostumu? Ker nimam niti enega smiselnega razloga, da bi mu to preprečila.

Ta človek ni moj, čeprav sem ga rodila. Je pa zanimiv sopotnik skozi moje življenje. Spoštujem ga in mu zaupam, veliko sem se že naučila od njega in zelo zanimive metode uporablja. Nikoli ne moralizira, obsoja, kritizira, ne žuga s prstom, ne dvomi vase in predvsem razmišlja drugače. Verjame, da je vse mogoče in počasi še sama začenjam (spet) temu verjeti.

IMG_1194

Svet zavit v folijo z mehurčki.

Na enem izmed starševskih forumov se je pred kratkim vnela debata glede vzgoje oziroma izkazovanja ljubezni svojemu otroku. Konflikt je nastal na podlagi primera, ko je neka dveletna deklica jokala brez razloga, ponoči tudi po tri ure bedela ter vreščala, nato je obupana mamica ugotovila, da jo je pomirila le, če jo je nosila v naročju. Seveda je mamico to izčrpalo in sedaj išče rešitve. Rojakinje ugibajo in svetujejo, pojavi se vprašanje, ali deklica morda izsiljuje in nekaj milisekund kasneje sledi rafal v stilu seveda ne izsiljuje, samo mamico potrebuje!

Materinski čut ni nikakršen fenomen. Je preprost skupek hormonov, ki mater usmerjajo k ohranjanju otrokovega življenja. Nebogljenček z veseljem sodeluje in svojo stisko opremi s silovitim zvočnim efektom, ki ga je nemogoče preslišati.

Je krik dvoletnice klic na pomoč ali izsiljevanje?

Rešitev je kot na dlani oziroma v materinem naročju. Vendar deklica ne govori o svojih občutkih. Uči se jih. Doživeti. Sprejeti. Razumeti. Povedati.

Materinski čut mnogokrat prestopi meje hormonov in materam v glavah nariše namišljene probleme, ki jih zmorejo obvladati. To jim daje moč in potrditev, da delajo prav. Rezultat je potolažen, miren otrok in ob treh ponoči se za tako dejanje materi nariše piedestal pod nogami.

Ali otrok v taki situaciji resnično potrebuje materin objem?

Morda. Morda pa potrebuje le trenutek zase, da se sooči s tem, kar ga je pripeljalo do tega vedenja. Da spozna in predela občutke, ki jih ne razume. Otrok se more naučiti nečesa o sebi in za to ne potrebuje matere. Dovolj je, da ve, da je njena bližina na voljo, vendar je mati ne vsiljuje. Umik ne pomeni odtegovanja ljubezni ampak dajanje prostora. Je spoštovanje do človeka, ki se kričeče loteva prvih korakov osebnostne rasti.

Nedvomno smo matere superiorna bitja, ki začutimo, kdaj bo otroka tiščalo lulat, še preden to ve sam. Vedno smo korak pred njim in mu lajšamo vsakodnevna in čustvena opravila. Svet zavijamo v folijo z mehurčki, kar zmotno zamenjujemo z izkazovanjem ljubezni. Otrok lahko svoje težave rešuje tudi sam.

unnamed

Zimski zajtrk. [fotoobjava]

Zima je moj najljubši letni čas. Zunaj je mrzlo in noter je prijetno toplo. Če ne, nas pogreje tudi čaj, kuhano vino, punč ali pečica, v kateri se pečejo piškoti. Diši po sladkobi, cimetu in praznikih.

Mesto je polno lučk in v šale zavitih ljudi. Tisti debeli pulover na srečo nudi dovolj prostora za dodaten kos jabolčne pite ali pest medenjakov. Zvečer se hitro stemni in ležati na kavču pod toplo odejo je po 18. uri popolnoma sprejemljivo.

Jutra so hladna in da boste malenkost lažje vstali, je tukaj ideja toplega zimskega zajtrka. Recept je enostaven, samo sledite fotografijam.

Potrebujete ovsene kosmiče, mleko, banano, cimet, med in limono.

IMG_7211

Za eno osebo odmerite kavno skodelico kosmičev in jih stresite v manjši lonec (oziroma karkoli uporabljate v te namene). Dodajte enako količino mleka in segrevajte do vrenja. Zmanjšajte na minimalno temperaturo in kuhajte približno 2 minuti. Vmes večkrat premešajte.

IMG_7214

IMG_7215

IMG_7216

Pokuhane kosmiče stresite v skodelico.

IMG_7217

 

Banano olupite in z vilico pretlačite.

IMG_7218

IMG_7219

IMG_7220

IMG_7222

Pretlačeno banano dodajte kosmičem v skodelici. Po banani pokapajte sok limone. Če imate radi svež in rahlo kisel okus, dodajte več soka.

IMG_7223

Še žlička cimeta. Mimogrede, tale moj je podtaknjen v Maestro kozarčku. V resnici je to bio ceylonski cimet, ki je precej boljši od navadnega, ki ga dobite v trgovinah.

IMG_7224

Za odličen okus in zadostno mero vitaminov ter mineralov poskrbi med. Žlico medu dodajte na koncu, ko jed ni več tako vroča.

IMG_7225

IMG_7226

Samo premešati je še potrebno in dan se lahko začne.

IMG_7227

IMG_7228

Možnih je mnogo variacij tega odličnega zimskega zajtrka. Banano zamenjate za naribano jabolko, hruško ali drugo priljubljeno sadje. Jed ni primerna samo za zajtrk, privoščite si jo tudi za malico ali večerjo. Priprava je enostavna in traja še ne 10 min.

PS: Trajanje lahko skrajšate tudi s pomočjo mikrovalovne pečice. Kosmiče in mleko stresite v skodelico in postavite v mikrovalovko. Pazite na čas! Ne pozabite vmes večkrat premešati.

Dober tek!