Praznični piškoti.

Rada pripravljam hrano za ljudi, ki jih imam rada. Recepti me utesnjujejo, raje ustvarjam prosto po navdihu. V mislih sestavim svoj recept in ga nato skozi prakso izpopolnjujem. To mi predstavlja izziv in navduši me, ko odkrijem čisto svoje kombinacije. Glede okusov nisem izbirčna, z izjemo vampov pojem katerokoli hrano, ki prevladuje na naših, srednjeevropskih jedilnikih. Priznam, da sem so uživanja insektov, kot to počnejo v drugih gurmanskih kulturah, rahlo nezaupljiva. Sicer pa verjamem, da je prepuščanje najrazličnejšim okusom, svojevrsten užitek.

Da ni samo užitek, ampak tudi privilegij, sem spoznala kmalu po rojstvu drugega sina. Ni še dopolnil dva meseca, ko je dobil diagnozo atopijski dermatitis. O tej bolezni nisem vedela veliko. Še manj, kaj me čaka v prihodnosti. Ni redko, da imajo otroci z atopijskim dermatitisom tudi alergije. Pri uvajanju goste hrane se je izkazalo, da ima sin več alergij na hrano. Reakcije so bile izrazite in so nas prestrašile. Začeli smo obiskovati alergološko ambulanto na Pediatrični kliniki, kjer so potrdili alergije na pšenico oz. gluten, mleko, jajca, oreščke in pozneje pa tudi na ribe. Tako se je moje veselo ustvarjanje v kuhinji skorajda čez noč spremenilo v nočno moro. Težko pripravim skupno jed, ki ne samo, da bo vsem okusna, ampak tudi v skladu z omejitvami za člana družine z alergijami. Kadar pripravljam ločene jedi, moram biti pozorna, da ne pride do stika med živili ali priborom. S časom sem se privadila na nova pravila in vedno lažje je vihteti kuhalnico. Odkrila sem nove sestavine, ki nadomeščajo alergene in po mnogih poskusih in napakah sem se naučila pripraviti povsem običajne jedi, ki se po okusu skorajda ne razlikujejo od tistih z alergeni.

Na recept za piškote sem še posebej ponosna. Uspel mi je šele v četrtem poskusu. V tem prazničnem času, ga delim z vami in morda še komu, ki ima v prehrani omejitve, posladkam dneve. Če želite, da bodo res odlični, uporabite točno te sestavine, kot so na fotografiji.

Sestavine:

110g brezglutenske moke

110g brezglutenske ajdove moke

1 žlička vinskega kamna

110g veganskega masla

70g sladkorja

ščep soli

nadomestek 1 jajca

1 žlička vanilijeve paste

2 žlici rastlinskega napitka

Postopek:

Maslo sobne temperature in vse ostale sestavine dobro pregnetemo, da dobimo gladko testo. Testo za 1 uro postavimo v hladilnik. Pečico nato segrejemo na 180 stopinj, testo razvaljamo na debelino 0,5cm in oblikujemo z modelčki za piškote. V pečici piškote pečemo 15min.

Kako izgoreti.

Prvič sem slišala za izgorelost, ko se je to pred mnogimi leti zgodilo prijateljičini bližnji osebi. Pripovedovala mi je o tem, kar se ji je dogajalo ter o njenem zdravljenju, vendar nisem dobro razumela, za kaj gre. Da to ni samo utrujenost, temveč nekaj več, nekaj globljega. Nisem si znala predstavljati tega stanja. Kako je mogoče, da se telo ne ustavi pravočasno. Pa saj vsak, ki je utrujen, ve, da se mora ustaviti in si odpočiti. Človeško telo je kompleksno v svojem delovanju, vedno optimizira svoje funkcije in služi posamezniku. Pa to drži? Seveda. Do neke meje.

Čez nekaj let je z izidom knjige Kako izgoreti v avtorstvu znanega Slovenca pojem izgorelost postal popularen. Koncept moškega, ki je uspešen, privilegiran in preskrbljen ter se javno izpostavi, da je zaradi preobilice dela izgorel – tako sem sklepala, mi je bil smešen. Saj mu ne bi bilo treba tako zelo garati. Lahko bi šel na delo za dve uri, nato pa domov počivat in se mu mesečni zaslužek ne bi pretirano zmanjšal. Izgorevali bi lahko delavci, ki opravljajo težka fizična dela od jutra do večera za nizko plačilo. Tako sem o tem takrat razmišljala, ko sem pomislila na izgorelost. Knjige slovenskega avtorja seveda nisem želela prebrati, zato je ta pojem zame ostal zavit v misterij.

Čez nekaj let se je moj pogled na izgorelost spremenil. Konec leta 2022 sem iskala novo službo in jo tudi našla. Preden sem končala prejšnjo službo, sem morala porabiti še kar nekaj dopusta. Veselila sem se ga in pričakovala sem, da se bom dodobra spočila, preden nastopim novo službo. Seveda se ni izšlo, kot sem načrtovala. Bil je december in virusi v polnem razmahu. Polovico decembra, ko bi morala uživati na dopustu, sem bila s sinom v bolnišnici, skoraj ves preostali čas pa z njim doma zaradi bolezni. Bilo je naporno in januarja sem v novo službo prišla utrujena. Privajanje na delovno mesto je bilo intenzivno. Prav tako tudi vse drugo. Usklajevanje zasebnega in poklicnega življenja je bilo zahtevno. Življenje z otrokom, ki je kronični bolnik in zaradi katerega sem v povprečju spala tri do pet ur na noč, ter vsak dan dve uri vožnje na delo in nazaj, spoznavanje novih ljudi v organizaciji in njihovega dela je bilo kmalu preveč zame. Takrat sem začela opažati prve težave s spanjem in veliko nepojasnjenih bolečin, kot je na primer nenadna slabost, ki me je popolnoma ohromila. Vedno sem bila prepričana, da svoje telo dobro poznam in ga obvladujem, vendar takrat nisem razumela, kaj se mi dogaja. Bila sem razdražljiva, pogosto potrta in nekomunikativna. Take se nisem poznala. Nisem imela dovolj prostega časa, da bi temeljito premislila o tem, kaj se mi dogaja. Bila sem na avtopilotu.

Osebno zdravnico le redko obiščem, v tistem času sem jo velikokrat. Bil je junij. Pogosto so me napadale misli, da sem razvila kakšno resno bolezen, in bila sem pretirano zaskrbljena. Zdravnico sem prepričala, da me je temeljito pregledala in mi izdala napotnico za laboratorijske teste, ki so me le malce pomirili. Spraševala me je o okoliščinah in življenjskem slogu. Prevzel me je nenavaden občutek. Bila sem presenečena, ko sem dojela, da namiguje, da sem izčrpana. Predlagala mi je, da vzamem daljši bolniški stalež, ki sem ga zavrnila, saj si po šele pol leta v novi službi nisem predstavljala, da si kaj takega lahko privoščim. Saj vendar nisem bolna, samo utrujena. Seveda bom zmogla, sem se prepričevala in nadaljevala v enakem ritmu. Dopust je prinesel kratko olajšanje, vendar dva tedna nista bila dovolj, da bi si celovito opomogla. Čas je tekel in v službi so se naloge stopnjevale. Prišla je jesen in počasi spoznavam, da ne zmorem tega tempa. Slabo spim, imam težave z glavoboli, slabostjo, apetitom, ves čas mi šumi v glavi, pogosto sem omotična in težko se zberem.

Zdaj na izgorelost gledam drugače. Ne izgoriš, ker preveč delaš, ampak ker se pri nobeni stvari, ki jo počneš, ne znaš zadovoljiti. Izgorelost je napačen sistem vrednot, ki ti skozi čas vztrajno pronica v misli in ti prevzame kontrolo nad telesom. Prepričanje, da se moraš vedno truditi do popolnosti, te vodi v začaran krog opravljanja nesmiselnih nalog, zaradi katerih se nikdar zares ne ustaviš. Če poskušaš odnehati, občutiš praznino. To ni telesna bolezen, temveč psihična, ki se preseli na telo. Telo podleže konstantni izpostavljenosti stresu in se odzove s simptomi. Ni jih pametno ignorirati. Nikogar drugega ni, ki bi v taki situaciji lahko poskrbel za nas enako kakovostno, kot lahko sami. Odnehajmo pravočasno. Lastno zdravje je na prvem mestu.

Kaj je feminizem.

Zanimivo je opazovati odraščajoče malčke, kako se iz dneva v dan spreminjajo. Kultura jim sprva ne pride do živega, za golo preživetje so se pripravljeni vesti precej neotesano. Še posebej so dobro zvočno opremljeni. Sčasoma ugotovijo, da ne bodo kar zlepa umrli, če na primer obrok ne bo na mizi za njih takoj in zdaj. Po tem se lahko mirno prepustijo socializacijskim prelomnicam. Prva otroška igra je večinoma spontano spolno zaznamovana. Nisem dovolj strokovno podkovana, da bi lahko trdila, ali gre za zgled, otroško komercializacijo ali je to preprosto vrojeno, najbrž vsega po malem. Je pa po mojih izkušnjah tako, da se dečki pogosteje zanimajo za vozila in posegajo po podobnih igračah, medtem ko deklice najdejo zadovoljstvo pri preoblačenju punčk. Seveda to ni pravilo, velikokrat tudi deklice zanimajo tovornjaki ter dečke nega in pestovanje plastičnih dojenčkov. Kmalu pa v ospredje stopijo spolni stereotipi, ki mnogim otežujejo odraščanje.

Stvari niso preveč preproste. Ne samo to, da mora posameznik psihološko sprejeti spol, ki mu je dan z genetiko, biološkemu spolu družba pripisuje tudi določen videz, vedenjski vzorec in življenjskih ustroj. Obstaja kup bolj in manj pomembnih odločitev, ki jim mora posameznik slediti glede na spol, ki mu pripada. V nasprotnem primeru je nenormalen, čuden, stigmatiziran in izločen na rob družbe. Gre za odločitve o načinu oblačenja, načrtovanju družine, izbiri dela, preživljanju prostega časa, izražanju čustev in drugo. Čeprav v resnici spol ni nič drugega kot “skupek hormonov”, ki usmerjajo biološki razvoj in delovanje človekovega telesa,  je v naši družbi spol etiketa, breme in navodilo, kako naj bi živeli svoje življenje.

Nadaljnji razvoj osebe od zgodnjega otroštva se kmalu začne drastično razlikovati glede na spol, ki mu posameznik pripada. Za deklice postane zelo pomembno, kako so oblečene, za dečke pa, kako zelo znajo zadrževati čustva. Že v vrtcu ali na otroškem igrišču lahko slišimo, ko starši in drugi odrasli dečke nagovarjajo, da so preveliki, da bi jokali. Solze so za moške absolutno prepovedane od prvega leta starosti. Pri dečkih so z odraščanjem sprejemljive fizične in agresivne igre. Deklice naj se ukvarjajo z mirnimi aktivnostmi, ustvarjalnimi igrami ali skrbjo za druge. Dekleta bodo prej obsojena, če bodo odstopala od predvidenih telesnih norm, kot so recimo daljši lasje in vitka postava. Vrednost deklic narašča predvsem z njihovim videzom oziroma s tem, kar družba prepoznava kot lepoto. Poleg tega, da so lepe, morajo biti tudi tihe, ubogljive in potrpežljive ter ne smejo imeti preveč mnenja o družbenem dogajanju. Jeza je pri dekletih prepovedana. Nikakor ne smejo biti preveč dramatične, zahtevati preveč pozornosti in izstopati. Veliko se morajo posvečati videzu svojega telesa, s katerim privabljajo moške, ki si nato na različne načine lastijo njihova telesa. Fantje morajo biti pogumni in neustrašni ter na vsakem koraku pripravljeni meriti moči. Do deklet morajo biti nagajivi, jim gledati pod krila in jih otipavati, ker tako fantje kažejo naklonjenost do deklet. Pod nobenim pogojem fantje ne smejo izražati nežne naklonjenosti, ne do deklet, kaj šele med seboj.

Po tem, ko osebi moškega in ženskega spola odrasteta, pride trenutek moškega zmagoslavja, ko se ženska moškemu preda. Partnerstvo ni enakovredno, saj večino odločitev sprejema moški. Ali bo ženska dosegla določeno izobrazbo, se zaposlila in gradila kariero, ni povsem v njenih rokah. Uloviti mora prava leta, da zanosi, saj bo drugače prestara, zato svojo mladost posveti rojevanju, skrbi in vzgoji otrok. Moški se s tem manj ukvarja, ker to ni njegovo poslanstvo. Njegovo poslanstvo je, da čim več dela in je zaradi tega višjega cilja pogosto zdoma. Spolnosti se heteroseksualni par loteva na pobudo in željo moškega, ker moški imajo slo, nagone in predvsem potrebe, ki jim mora ženska ugoditi. Ženska tega nima. Ima pa prirojeno nagnjenost za skrbstvo in gospodinjska opravila. Kmalu ko ženska opravi z družino, je prestara, neprivlačna in za moške le še sitna stara baba, ki se pretirano ukvarja s svojim videzom, bodisi se preveč zanemarja. Njena vloga takrat je, da poskrbi, da moškega doma zmeraj čaka postrežen obrok in vedno čisto, zlikano perilo. Če ima službo, je to lahko njen hobi, pravo delo jo čaka doma.

Za nekatere se tako življenje sliši kot pravljica, za druge je to nočna mora. Odločitev, kako bomo živeli svoje življenje do meje, da ne ogrožamo drugih, bi morala biti osebna. Vendar vidimo, da ni tako. Niti ne gre vedno za to, da bi moški ženske namenoma postavljali v podrejen položaj, včasih ženske to počnemo kar same. Živimo s prepričanjem, da moramo biti ženstvene oziroma v tako imenovani ženski energiji, biti moramo mirne ne glede na situacijo, sprejemajoče do moških čustev, četudi so (pasivno) agresivna, predvsem pa zatreti sebe, da se lahko moški izrazi v vsej svoji moškosti. Moški si lahko dovoli biti jezen, utrujen in nejevoljen, česar si ženske v enako težki situaciji ne moremo privoščiti. Ženske si za to prilaščamo posebno žensko moč, ki je v resnici le izgovor za naučeno nemoč, s katero se že zgodaj naučimo živeti. Z njo v resnici teptamo svoje želje in potrebe. Škodljive pa so tudi nekatere ženske, ki se (v javnosti) ostro deklarirajo, da niso feministke in tako proslavljajo svoje dosežke v patriarhalnem svetu. Še posebej je to globok izraz ignorance, če gre za ženske na poziciji politične moči.

Pospravljanje stvari v predalčke je nekaj, kar nam daje občutek reda in kontrole. Zato se tega polaščamo tudi pri kategoriziranju ljudi v družbi. Ena največjih, najbolj samoumevnih in tudi najbolj škodljivih kategorizacij je ločevanje ljudi glede na spol. Biološko obstajata moški in ženski spol. Razlikujeta se v tem, da imata različno sestavo hormonov in tudi različno telesno zgradbo. To pa je tudi vse, kar ju ločuje. Vse drugo so škodljivi konstrukti družbe. Vsak posameznik naj ne glede na spol, starost, raso, barvo kože, nacionalno in versko pripadnost izbere odločitve, ki bodo krojile življenje po njegovi meri. Zavzemanju za zmanjševanje neenakosti med spoloma  in svobodno izbiro pri življenjskih odločitvah, ne glede na biološki spol, pravimo feminizem.

Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.