Pizza.

Pizza kot ultimativna jed. Dobimo jo lahko praktično na katerem koli kontinentu in vogalu. Zelenjavno, mesno, morsko, debelo, tanko, s sirom v robu, preloženo. Sama jo doma delam, ker jo lahko naredim čisto po svojem okusu. Če bi takšno po mojem okusu radi poskusili tudi sami, vam tukaj posredujem recept. Količine zadovoljijo dve odrasli osebi, ki nista brutalno lačni.

Pol kocke svežega kvasa raztopite v 1,5 dcl mlačne vode in dobro premešajte. Odmerite 300 g polnozrnate moke in jo zalijte s to vodo. Dodajte še žlico olivnega olja in vse skupaj z vilico premešaje. Kepico, ki nastane, pokrijte s krpo in pustite vzhajati na toplem vsaj eno uro. Vse skupaj vam vzame največ 10 minut, če ste zelo okorni in počasni. Količine lahko po želji povečate in del testa odložite v zamrzovalnik.

Vzhajano testo razvaljate v poljubno obliko, polijete s pelati in potresete z origanom. Nadev je odvisen od vaših želja in okusov. Sama imam najraje svež paradižnik ali ananas in mozzarello. Paprika, artičoke, bazilika in v nobenem primeru ne smejo manjkati olive. Pizzo nato postavite v ogreto pečico na 240 stopinj za 15-20 minut. Če podložite papir za peko, boste na koncu v kuhinji imeli minimalno dela s pomivanjem.Taka pizza predstavlja relativno zdrav obrok (glede na gurmanski užitek) z malo maščob in soli. Težko se poslužite izgovora, da ni časa za domačo pizzo, saj je priprava hitra in enostavna. Naj vam tekne.

galaaine on Instagram – Google Chrome 27.2.2013 110859.bmp

 

Vikend kosila.

Vikendi znajo biti precej naporni. Kar se hrane tiče. Drugače so prijetni, neposodapomivajoči in televizijagledajoči.

Tokrat nas je v soboto na kosilo povabila Greta. Greta je starejša ženska, ki zase pravi, da je gurman. Rada dolgo kuha in dobro je. Veliko hrane. Pred to soboto smo bili nazadnje pri njej na novoletnem kosilu in pričakal nas je takšen meni:

Prva predjed: Pršut, parmezan, rukola, pripravljeno kot solata s kisom in oljem.
Druga predjed: Lososova juha.
Tretja predjed: Riž s papriko in ocvrti piščančji medaljoni.
Glavna jed: Morski list na žaru z blitvo s krompirjem. Priloga solata.
Prva sladica: Jabolčna pita.
Druga sladica: Kremšnite.
Tretja sladica: Kokosova torta.

Nekje vmes so na mizo prišli še sol, olje, kruh, proti koncu tudi potica, ampak nisem prepričana. Hrane je bilo toliko, da je dvanajst rudarjev ne bi pojedlo. Na koncu je rekla samo “pa saj ste lačni, če so krožniki še polni”.

Tokrat je bila bolj skromna. Za predjed nas je na mizi čakala tlačenka, katere nisem niti pogledala, kaj šele povohala ali se je fizično s katerim koli delom telesa dotaknila. Sledila je korenčkova juha, ki jo je prilagodila zaradi otroka, kar pomeni, da je bilo v njej samo malo zaseke in masla, pa čisto malo soli. Glavna jed je temeljila na kolinah; krvavice, pečenka in klobase, vse zelo lepo svetlikajoče kot lasje, ki jim delaš kuro z olivnim oljem. Za prilogo so se mlinci utapljali v maščobi. Najverjetneje živalski, ampak nisem upala vprašati.

Otrok je bil za čuda brez apetita in nisem ga nič silila, da bi kaj spravil po grlu. Medtem ko sem vase tlačila, kar sem pač lahko, sem vsaj šestkrat slišala, kako naj si še vzamem, kako da nič ne jem. Končno so krožniki zapustili mizo, ne vem čisto točno kako, ker so mi zaradi maščobe odpovedali možgani. Komaj sem navidezno sledila debati in zdelo se mi je, da se moje telo bori za preživetje. Spomnim se samo tega, da smo nenadoma vstali in odšli. Pa tako sobotno kosilo!

V nedeljo je bilo precej drugače, saj je tašča kot ponavadi poskrbela, da so bili krožniki manj zvrhano polni bio-eko hrane, ki jo pritovori s tržnice. Rehabilitacija.

Včasih se sprašujem, kako se počutijo ljudje, ki se praktično vsak dan najedo do nepremakljivosti. Kako se počutijo? Uživajo, ko jih hrana paralizira? No, verjetno že. Sodobni človek rad v vsem pretirava. Pa da vidimo, kam nas bo to pripeljalo.

Malice.

Če ste prebrali prejšnje objave na blogu, ste lahko ugotovili, da v vsakem vsaj enkrat napišem, naj bo prehranjevanje preprosto. Pri malicah torej spet, keep it simple.

Ugotavljam, da veliko ljudi veliko časa razmišlja o hrani. Kdaj bi jedli, kaj bi jedli in kako zdaj (ne) smejo jesti, ker ni čas za to. Obremenjenost z urnikom prehranjevanja človeka utrudi skorajda bolj kot nihanje inzulina v krvi.

Če mislite na hrano, ste najbrž že malce lačni ali vsaj žejni. Žejo zelo slabo prepoznavamo, ker ko smo res žejni, haluciniramo kozarec vode ali pljuvamo prah, smo v resnici že dehidrirani. Prvi znaki žeje se kažejo tako, da nas mika kak prigrizek. Torej če se vam v mislih prikazujejo piškoti, spijte kozarec vode in poglejte, če so piškoti še vedno tam.

Če vam dobre štiri minute po tem, ko ste popili nekaj vode, želodec še vedno javlja lakoto, ni potrebno, da se vrtite kot mačka okrog vrele kaše, najbolj pametno je nekaj pojesti. Ni važno, koliko je ura in kdaj ste nazadnje jedli, jejte! Če nimate časa za malico oziroma smatrate, da nimate časa ali morda menite da ni primeren trenutek za to, boste svojo delovno učinkovitost precej zmanjšali, kar je v dopoldanskem času, ko ste v službi, ključnega pomena. Želodec, ki kruli, je samo simptom, da telo nekaj potrebuje, nobene znanosti ni za tem. Celotna ideja se hitro preseli v glavo, napade vaše misli, ki se vrtijo okoli prihajajočega obroka. Kako zelo produktivni ste takrat?

Torej delate. Ste v službi ali počnete kaj drugega. V obeh primerih telo potrebuje hranila, s katerimi oskrbi celice. Piškoti, rogljički, burek ali pizza ne vsebujejo hranil oziroma zelo malo. Po taki malici boste samo utrujeni. Prvič zaradi tega, ker telesu ne zagotovijo, kar potrebuje, in drugič, ker taka hrana obteži prebavo. Vsa energija, ki jo še imate, se skoncentrira v debelem črevesju in možgani so daleč od tega območja. Samo glavo nagnete in lahko zaspite, kajne?

Priporočljivo je, da se časovno pri prehranjevanju ne omejujete. Jejte, kadar vas je volja. To pa ne pomeni, da vsakič zmažete pol škatle piškotov ali slasten sendvič z majonezo. Prigrizkujte sadje, oreške, jogurte. Sadje ali zelenjava kot predstavnik ogljikovih hidratov dajeta energijo tako kot polnozrnata žemljica. Mlečni izdelki kot predstavniki beljakovin povečujejo sitost in so gradniki vseh celic v telesu, vendar je pri mlečnih izdelkih potrebna zmernost, saj vsebujejo veliko maščobe, ki je očitno živalskega izvora. Če lahko beljakovine dobite kako drugače (beljakovinske ploščice ali napitke), toliko bolje. (Za več informacij o beljakovinski prehrani me lahko kontaktirate na mejl.)

Kaj lahko doma sami naredite za kvalitetno prigrizkovanje? Če niste ravno jutranji tip, si culico pripravite že zvečer. Televizorju ali računalniku odtegnete dobrih deset minut in oči spočijete na kuhinjskem pultu. Pripravite si papirnato vrečko, v katero vrzite banano, pomarančo, jabolko, pest mandljev v vrečkici, polnozrnato žemljo z rezino pečenih piščančjih prsi, kos sira zavit v folijo, olupljeno trdo kuhano jajce, ržen kruh pokapan z olivnim oljem, tuno v naravnem soku in rukolo, probiotični jogurt, poleti narezana lubenica, paradižnik z mozzarello in baziliko ali svež korenček v kosu, ki vas bo prijetno zaposlil z grizljanjem. Če vas skrbi, da vas bodo na delovnem mestu čudno gledali, imate težave s samozavestjo, kar pa ne spada v to temo.

Kadarkoli vam pogled uide v tole vrečko, posezite po tem, kar vas najbolj mika. In čez eno uro ali po potrebi postopek ponovite. Tako boste ves čas prijetno siti, nikoli lačni in nikoli utrujeno najedeni. In pijte veliko vode, vmes kakšen zeleni čaj (brez mleka!) ali kavo.

V primeru, da se bureku nikakor ne morete upreti, naj vam namignem, da imajo v Pekarni Vrhnika odličen polnozrnati burek, zelo primerne velikosti in cenovno ugoden.

Uspešno in dober tek!