Mesečni arhiv: februar 2013

Pizza.

Pizza kot ultimativna jed. Dobimo jo lahko praktično na katerem koli kontinentu in vogalu. Zelenjavno, mesno, morsko, debelo, tanko, s sirom v robu, preloženo. Sama jo doma delam, ker jo lahko naredim čisto po svojem okusu. Če bi takšno po mojem okusu radi poskusili tudi sami, vam tukaj posredujem recept. Količine zadovoljijo dve odrasli osebi, ki nista brutalno lačni.

Pol kocke svežega kvasa raztopite v 1,5 dcl mlačne vode in dobro premešajte. Odmerite 300 g polnozrnate moke in jo zalijte s to vodo. Dodajte še žlico olivnega olja in vse skupaj z vilico premešaje. Kepico, ki nastane, pokrijte s krpo in pustite vzhajati na toplem vsaj eno uro. Vse skupaj vam vzame največ 10 minut, če ste zelo okorni in počasni. Količine lahko po želji povečate in del testa odložite v zamrzovalnik.

Vzhajano testo razvaljate v poljubno obliko, polijete s pelati in potresete z origanom. Nadev je odvisen od vaših želja in okusov. Sama imam najraje svež paradižnik ali ananas in mozzarello. Paprika, artičoke, bazilika in v nobenem primeru ne smejo manjkati olive. Pizzo nato postavite v ogreto pečico na 240 stopinj za 15-20 minut. Če podložite papir za peko, boste na koncu v kuhinji imeli minimalno dela s pomivanjem.Taka pizza predstavlja relativno zdrav obrok (glede na gurmanski užitek) z malo maščob in soli. Težko se poslužite izgovora, da ni časa za domačo pizzo, saj je priprava hitra in enostavna. Naj vam tekne.

galaaine on Instagram – Google Chrome 27.2.2013 110859.bmp

 

Vikend kosila.

Vikendi znajo biti precej naporni. Kar se hrane tiče. Drugače so prijetni, neposodapomivajoči in televizijagledajoči.

Tokrat nas je v soboto na kosilo povabila Greta. Greta je starejša ženska, ki zase pravi, da je gurman. Rada dolgo kuha in dobro je. Veliko hrane. Pred to soboto smo bili nazadnje pri njej na novoletnem kosilu in pričakal nas je takšen meni:

Prva predjed: Pršut, parmezan, rukola, pripravljeno kot solata s kisom in oljem.
Druga predjed: Lososova juha.
Tretja predjed: Riž s papriko in ocvrti piščančji medaljoni.
Glavna jed: Morski list na žaru z blitvo s krompirjem. Priloga solata.
Prva sladica: Jabolčna pita.
Druga sladica: Kremšnite.
Tretja sladica: Kokosova torta.

Nekje vmes so na mizo prišli še sol, olje, kruh, proti koncu tudi potica, ampak nisem prepričana. Hrane je bilo toliko, da je dvanajst rudarjev ne bi pojedlo. Na koncu je rekla samo “pa saj ste lačni, če so krožniki še polni”.

Tokrat je bila bolj skromna. Za predjed nas je na mizi čakala tlačenka, katere nisem niti pogledala, kaj šele povohala ali se je fizično s katerim koli delom telesa dotaknila. Sledila je korenčkova juha, ki jo je prilagodila zaradi otroka, kar pomeni, da je bilo v njej samo malo zaseke in masla, pa čisto malo soli. Glavna jed je temeljila na kolinah; krvavice, pečenka in klobase, vse zelo lepo svetlikajoče kot lasje, ki jim delaš kuro z olivnim oljem. Za prilogo so se mlinci utapljali v maščobi. Najverjetneje živalski, ampak nisem upala vprašati.

Otrok je bil za čuda brez apetita in nisem ga nič silila, da bi kaj spravil po grlu. Medtem ko sem vase tlačila, kar sem pač lahko, sem vsaj šestkrat slišala, kako naj si še vzamem, kako da nič ne jem. Končno so krožniki zapustili mizo, ne vem čisto točno kako, ker so mi zaradi maščobe odpovedali možgani. Komaj sem navidezno sledila debati in zdelo se mi je, da se moje telo bori za preživetje. Spomnim se samo tega, da smo nenadoma vstali in odšli. Pa tako sobotno kosilo!

V nedeljo je bilo precej drugače, saj je tašča kot ponavadi poskrbela, da so bili krožniki manj zvrhano polni bio-eko hrane, ki jo pritovori s tržnice. Rehabilitacija.

Včasih se sprašujem, kako se počutijo ljudje, ki se praktično vsak dan najedo do nepremakljivosti. Kako se počutijo? Uživajo, ko jih hrana paralizira? No, verjetno že. Sodobni človek rad v vsem pretirava. Pa da vidimo, kam nas bo to pripeljalo.

Malice.

Če ste prebrali prejšnje objave na blogu, ste lahko ugotovili, da v vsakem vsaj enkrat napišem, naj bo prehranjevanje preprosto. Pri malicah torej spet, keep it simple.

Ugotavljam, da veliko ljudi veliko časa razmišlja o hrani. Kdaj bi jedli, kaj bi jedli in kako zdaj (ne) smejo jesti, ker ni čas za to. Obremenjenost z urnikom prehranjevanja človeka utrudi skorajda bolj kot nihanje inzulina v krvi.

Če mislite na hrano, ste najbrž že malce lačni ali vsaj žejni. Žejo zelo slabo prepoznavamo, ker ko smo res žejni, haluciniramo kozarec vode ali pljuvamo prah, smo v resnici že dehidrirani. Prvi znaki žeje se kažejo tako, da nas mika kak prigrizek. Torej če se vam v mislih prikazujejo piškoti, spijte kozarec vode in poglejte, če so piškoti še vedno tam.

Če vam dobre štiri minute po tem, ko ste popili nekaj vode, želodec še vedno javlja lakoto, ni potrebno, da se vrtite kot mačka okrog vrele kaše, najbolj pametno je nekaj pojesti. Ni važno, koliko je ura in kdaj ste nazadnje jedli, jejte! Če nimate časa za malico oziroma smatrate, da nimate časa ali morda menite da ni primeren trenutek za to, boste svojo delovno učinkovitost precej zmanjšali, kar je v dopoldanskem času, ko ste v službi, ključnega pomena. Želodec, ki kruli, je samo simptom, da telo nekaj potrebuje, nobene znanosti ni za tem. Celotna ideja se hitro preseli v glavo, napade vaše misli, ki se vrtijo okoli prihajajočega obroka. Kako zelo produktivni ste takrat?

Torej delate. Ste v službi ali počnete kaj drugega. V obeh primerih telo potrebuje hranila, s katerimi oskrbi celice. Piškoti, rogljički, burek ali pizza ne vsebujejo hranil oziroma zelo malo. Po taki malici boste samo utrujeni. Prvič zaradi tega, ker telesu ne zagotovijo, kar potrebuje, in drugič, ker taka hrana obteži prebavo. Vsa energija, ki jo še imate, se skoncentrira v debelem črevesju in možgani so daleč od tega območja. Samo glavo nagnete in lahko zaspite, kajne?

Priporočljivo je, da se časovno pri prehranjevanju ne omejujete. Jejte, kadar vas je volja. To pa ne pomeni, da vsakič zmažete pol škatle piškotov ali slasten sendvič z majonezo. Prigrizkujte sadje, oreške, jogurte. Sadje ali zelenjava kot predstavnik ogljikovih hidratov dajeta energijo tako kot polnozrnata žemljica. Mlečni izdelki kot predstavniki beljakovin povečujejo sitost in so gradniki vseh celic v telesu, vendar je pri mlečnih izdelkih potrebna zmernost, saj vsebujejo veliko maščobe, ki je očitno živalskega izvora. Če lahko beljakovine dobite kako drugače (beljakovinske ploščice ali napitke), toliko bolje. (Za več informacij o beljakovinski prehrani me lahko kontaktirate na mejl.)

Kaj lahko doma sami naredite za kvalitetno prigrizkovanje? Če niste ravno jutranji tip, si culico pripravite že zvečer. Televizorju ali računalniku odtegnete dobrih deset minut in oči spočijete na kuhinjskem pultu. Pripravite si papirnato vrečko, v katero vrzite banano, pomarančo, jabolko, pest mandljev v vrečkici, polnozrnato žemljo z rezino pečenih piščančjih prsi, kos sira zavit v folijo, olupljeno trdo kuhano jajce, ržen kruh pokapan z olivnim oljem, tuno v naravnem soku in rukolo, probiotični jogurt, poleti narezana lubenica, paradižnik z mozzarello in baziliko ali svež korenček v kosu, ki vas bo prijetno zaposlil z grizljanjem. Če vas skrbi, da vas bodo na delovnem mestu čudno gledali, imate težave s samozavestjo, kar pa ne spada v to temo.

Kadarkoli vam pogled uide v tole vrečko, posezite po tem, kar vas najbolj mika. In čez eno uro ali po potrebi postopek ponovite. Tako boste ves čas prijetno siti, nikoli lačni in nikoli utrujeno najedeni. In pijte veliko vode, vmes kakšen zeleni čaj (brez mleka!) ali kavo.

V primeru, da se bureku nikakor ne morete upreti, naj vam namignem, da imajo v Pekarni Vrhnika odličen polnozrnati burek, zelo primerne velikosti in cenovno ugoden.

Uspešno in dober tek!

Mindset.

Morda ste dobili občutek, da sem ena taka zajebana in zatežena baba, ki v trgovini obrne vse deklaracije, pri kruhu stoji 23 minut in gnjavi prodajalko, kateri kruh je breznevemčesa. Čeprav se niti ne sliši tako nemogoče, v resnici nisem taka. Kruh rada spečem sama in tudi ko ga kupim, izberem vedno istega – polnozrnatega brez semen.

Moje prehrambeno življenje je precej simple, nihče od nas ni niti najmanj izbirčen in vsi smo pripravljeni na najbolj čudaške kombinacije. Ne omejujemo se s tem, kaj je primerno jesti za zajtrk, kaj za kosilo in razne malice. Tudi količine so naključne, tako da kdaj jemo tudi več zajtrkov, kosil, večerij ali več malic.

Sadje mešamo z zelenjavo in vse skupaj najraje s polnozrnatimi testeninami ali z raznimi kašami. Tuno, olive in jajca pa vtaknemo kamorkoli. Štedilnik ni nobenemu od naju tuj in kuhanje je sprostitev. Zraven se da peti enako kot pod tušem. Zakaj bi mi bilo odveč narediti domače testo za pizzo, tega ne bom nikoli razumela. Razen stranskega učinka, da potem pizza nikjer drugje ni več dobra razen doma, ne vidim problema.

Veliko ljudi misli, da moraš za zdrav način prehranjevanja imeti čas in denar, ampak to ne drži čisto tako. Mimogrede, koliko časa porabite, ko sedite za računalnikom in ne počnete ničesar produktivnega? Čas za pripravo hrane skorajda ni omembe vreden. Goveja juha, ki se kuha tri ure, ni ravno sinonim za zdrav obrok. Hrana je pripravljena hitro in enostavno. Zelenjava, testenine in riž skuhan “na zob” imajo nižji glikemični indeks, pri zelenjavi se na tak način ohrani več vitaminov. Zelo uporaben je zamrzovalnik, kjer tudi pripravljene jedi ostanejo užitne kar precej časa.

Pri denarju je situacija nekaterim kaotična. Ni denarja za polnozrnato ali pirino moko, za zelenjavo s tržnice, za dodatke v prehrani, je pa za Nutello vsak mesec, za burek, za šest novih majčk v H&M-u. Prioritete so stvar posameznika, vsak s svojim denarjem razpolaga po lastnem občutku. Poskusite vsakič v trgovini s košarice pometati sadne jogurte, zamenjajte jih z navadnimi, odstranite vse frutabele, natovorite kakšno pomarančo več in potem seštejte mesečne račune. V kuhinji se ne bodo več valjale neumnosti, ki bi vas vabile v skušnjavo, brez posebnega razmišljanja si boste zvečer olupili banano, duh, telo in denarnica vam bodo pa hvaležni.

Na kratko – če želite spremeniti prehranjevalne navade, je za začetek dobro spremeniti način razmišljanja. Kuhinja je prijeten in dišeč prostor, poln novih idej. Skrijte se tja pred realnostjo v svoj svet. In ustvarjajte.

 

Okus.

Kadarkoli se vrnem s kakšnih počitnic, se najbolj veselim, da bom spet jedla svojo hrano. V naši družini kuhamo preprosto, ne dodajamo nepotrebnih začimb in maščob. Posledično ima taka hrana blag okus in večini ljudi sploh ni všeč. Zato mi obiski, ki se najavijo na obroke, predstavljajo stres, kako jih naj postrežem, da bo volk sit in koza cela. Seveda so pa tudi taki, ki prav zaradi tega zelo radi pridejo.

Sol. Zlorabljena začimba. Ljudje jo dajejo povsod, solijo zelenjavo, krompir, meso in na koncu vse možne jedi še dosolijo, čeprav so v osnovi že bile slane. Sol postane sinonim za okus. Seveda je natrij za naš organizem še kako pomemben, vendar ga zaužijemo dovolj že s hrano, ki je dodatno ne solimo. En sam kos kruha vsebuje 200-350 mg soli. Vsebujejo jo tudi sir, skuta, kosmiči, kislo zelje, repa, delikatese …

Ampak hrana ima okus! Paradižnik z baziliko je odličen, prav tako neslano mehko kuhano jajce. Če imate radi pečeno jajce, mu za dodaten okus dodajte rožmarin, por ali curry. Začimbe in dišavnice prefinjeno obogatijo okus.

Podobno usodo ima tudi drugi beli kristal – sladkor. Pečete pecivo, piškote, kuhate čaje, kavo in vsemu temu dodajate navadni sladkor, s katerim jedem odvzamete osebnost. Vse je samo še sladko in vabi, da jeste in jeste, dokler vam ni slabo. Takšno značilnost ima namreč ta droga, da nam povzroča hrepenenje. Hočemo več. Drznite si poskusiti brez in občutili boste abstinenčne simptome.

V piškote dodajte melaso ali javorjev sirup, kavo si skuhajte bolj blago ali jo zamenjajte s čajem. Po kosilu si privoščite košček temne čokolade, s katero lahko pripravite tudi domač kakav ali vročo čokolado. Okušajte hrano in uživajte.

Nazadnje je vseprisotna še maščoba. Najpogosteje uporabljamo kar belo olje, kot mu sama rada rečem. V resnici je rumeno. Samo po sebi ni tako škodljivo, kot je neprimerna uporaba vedno in povsod. Koristnih lastnosti praktično nima, ker je preveč predelano, daje pa hrani masten torej bolj poln okus. Ni potrebno izgubljati besed – ohranili boste okus, če boste jedem na koncu priprave dodajali pametne maščobe. Oljčno, laneno, sezamovo, konopljino. Hladno stiskano in rastlinsko.

Pri sami kuhi raje uporabite kokosovo kocko, ki jo najdete praktično v vsaki trgovini. V ponvi že v majhnih količinah dela čudeže, primerna tudi za cvrtje, nima specifičnega okusa in je cenovno ugodna.

Tri bele stvari, ki naj bodo v kuhinji samo za vzorec in za zahtevne obiske. Sami pa dajte priložnost (in sprva tudi nekaj časa) svojim brbončicam, da se razvijejo, ko se potapljajo v pristnih okusih hrane.

Lakota.

Zanimivo, da veliko ljudi sploh ne prepoznava lakote in še manj sitosti, pa tako osnovna življenjska signala sta. Nekateri se ravnajo po uri, drugi po obveznostih, skratka večina ne po svojem občutku. Ljudje so lačni, ko so v resnici žejni in lačni, ko so sestradani. In obratno; nikoli siti ali siti, ko se niti premakniti ne morejo več.

Nasvet: ne bit nikoli preveč lačni in nikoli preveč siti. Vedno ravno prav. In ne bojte se majhnih obrokov.

Dan začnite z zajtrkom, ki naj ne bo ne bel ne sladek. To povzroči, da inzulin v krvi nabije in boste kmalu spet zelo lačni. Torej nekaj zdravega. Polnozrnat kruh, kuhano jajce, sir, jogurt, ovseni kosmiči, skuta. Glede kombinacij uporabite domišljijo.

Nadaljujte tako, da se čez nekaj časa vprašate, če ste še vedno siti. Ni treba, da ste lačni. Spijte kozarec vode in pojejte majhen obrok (pest mandljev, deci jogurta, konzervo tune v naravnem soku, banano, pomarančo) in se vprašajte, če ste še vedno lačni. Če bi se morda vprašali, ali ste že siti, bi bil odgovor negativen, ker sitost dojemate bolj polno, ampak to ni bistveno, ker boste kmalu spet jedli. S temi vprašanji nadaljujte skozi ves dan, brez omejitev.

Poleg vseh malih  prigrizkov, ki niso omejeni, je pa v dnevu treba pojesti tri glavne obroke, kjer je potrebno vključiti čimveč hranil. Pametne maščobe, vitamine, minerale, vlaknine.

Na tak način boste skozi ves dan uravnavali krvni sladkor in imeli nadzor nad lakoto. Ko vam bo to prešlo v rutino, boste ugotovili, da sploh ne razmišljate, kdaj in kaj jeste, ne boste imeli napadov lakote in tudi utrujenost bo minila. Ob pogledu na masten sendvič se vam ne bodo cedile sline. Kakovostna hrana bo telesu nudila dovolj energije za delo in budnost. Predvsem pa veliko pijte vode.

Prehranjevanje naj bo naravno, homeostatično in telesu v zadovoljstvo. Kot vse ostale telesne funkcije. Romantično je pojesti lepo dekorirano večerjo na štirioglatih prevelikih krožnikih v krogu svojega najdražjega, ampak za telo je bolj pomembno, da večino dneva dobi to, kar potrebuje. Na veliko razočaranje čustvene lakote, naše telo ne more kvalitetno procesirati življenja s pomočjo premastne in presladke hrane. Zato se je poskusite izogibati, razen kadar ni stres ob premagovanju prevelik.

Privoščite si dneve, ko se prepustite nasladi in teh dnevov se veselite. Vsake toliko pa si odtegnite malce več, preživite teden popolnoma brez sladkorja, peciva, meda, sirupov, sladkega sadja in povzročite spremembo v presnovi. Da telo zadiha. Če ste na splošno zelo zmerni, to niti ni tako potrebno.

Skratka, ne jesti z očmi, z nosom in še najmanj s čustvi. Vse to lahko potešite na drugačne načine, telesu pa dajte to, kar potrebuje in nagradilo vas bo z dobrim počutjem.