Soočenje sredi križišča

Okrog četrte ure popoldan se začne moja rutinska pot iz službe do šole, ko za dobra dva kilometra včasih potrebujem tudi 15 minut vožnje. Prečkati moram veliko križišče. Na srečo se samo zapeljem naravnost skozi, vendar že to včasih ni enostavno.

Danes mi je nasproti vozeče vozilo, ki je zavijalo v levo, mojstrsko odvzelo prednost, nato pa se  zataknilo sredi ceste. Križišče je bilo uri in gostoti prometa primerno obremenjeno, zato mi vozilo ni vzelo samo prednosti, ampak tudi zmožnost premikanja. Oba sva obstala sredi križišča v nelagodnem položaju, še posebej ker je bilo zračne linije od njegovih do mojih oči manj kot tri metre. Gospodu je bilo vidno neprijetno. Izogibal se je mojega pogleda na podoben način kot otrok, ki ga zalotiš pri tem, da je ukradel čokolado. Ne vem in ne bom ugibala, kaj so bili njegovi razlogi, da je zapeljal v polno križišče in s tem ustavil pot vsem nasproti vozečim vozilom. Morda se mu je res mudilo, je imel slab dan ali je preprosto nepazljiv in neobziren. Najbrž je pričakoval živčno trobljenje, kriljenje in nerganje, ker mi pa nič od tega ne gre preveč dobro od rok, sem se mu samo prijazno nasmehnila. V desetih sekundah, kolikor je trajalo najino soočenje, se je zgodilo marsikaj nepredvidljivega. Po nerodnem izmikanju pogleda je gospod naposled le dvignil glavo in se odzval na moj nasmeh, se prijel za čelo, skomignil z rameni in ko se je cesta spet sprostila, mirno odpeljal naprej. Zaplet sva rešila brez drame.

Promet v Ljubljani je lahko vir neskončne zabave, sploh če se prebijaš v času prometne konice po najbolj obremenjenih mestnih cestah. Ljudje ubirajo različne poti in vsaka pot je rezultat neke njihove odločitve.  Včasih speljejo, včasih tudi ne ali zelo počasi, nekateri bliskovito zavirajo in vozijo v škarje, spet drugi sanjajo za volanom in brezskrbno prevozijo oranžno-rdečo luč na semaforju.  Zato obstajajo pravila vožnje, ki jih je dolžan vsak voznik po zakonu spoštovati in upoštevati. Omejitve hitrosti, stop znaki in barve na semaforju niso postavljeni zato, ker bi nam neka višja sila privoščila, da zamudimo v službo, ampak da se vsi v prometu počutimo varne.

Ali se mi zdi prav, da mi je nasproti vozeče vozilo vzelo prednost in s tem oviralo promet? Ne, ne zdi se mi prav. Storil je prekršek, vendar ga jaz za to ne morem kaznovati. Toda kar se mi zdi še bolj narobe, je vzbujanje nemira in nespoštljivo vedenje v obliki besnega mahanja z rokami, stiskanja troblje ali glasnega preklinjanja, nad čemer pa imam nadzor in moč, zato izberem, da tega ne počnem.

Zakaj bi bili vsak dan znova presenečeni nad (napačnimi) odločitvami, ki jih sprejemajo ljudje okoli nas ali našimi lastnimi, če pa lahko vsak dan presenetimo sami sebe, ko ne glede na situacijo brezkompromisno izberemo pravo odločitev. Če se sprašujete, kako boste vedeli, katera odločitev je prava – posledice vas bodo tega naučile.

Življenje je prometna cesta, polna nepredvidljivih zapletov. A če imamo oči odprte za dogajanje okoli sebe, smo pozorni in preudarni pri odločitvah, je svet takoj malce bolj predvidljiv in varen.

 

Batman v živalskem vrtu.

Ne maram ljudi razvrščati v kategorije in škatlice, saj kmalu ugotovim, da lahko dam vsakega v svoj predalček. Suh, visok, bel, modrook, gluh, tečen, s turbanom ovit, nenormalen, moj. Težko je opredeliti kriterije, da bi se vsi pravično razporedili, zato v moji glavi ostajamo skupaj za ograjo istega živalskega vrta.

Ampak ni zmeraj enostavno. Eden najbolj zanimivih in proaktivnih izzivov v zadnjih letih je oseba, ki sem jo sama (z veliko pomočjo) spravila na ta svet – moj otrok. Spremlja me skoraj 24/7 in najina nekompatibilnost je tista, ki me nemalokrat dobi nepripravljeno. Lepo bi bilo, če bi se otroci že rodili vzgojeni tako, kot bi si vsak starš sam želel. (In potem še ta neprijetnost, da ima vsak otrok dva starša.)

Naša potreba, da si lastimo otroka, izhaja iz potrebe po potrditvi, da delamo in živimo prav, saj se v tem počutimo varni. Vse, kar je izven okvira naših stališč in vrednot, je narobe, nenormalno in nesprejemljivo in nam povzroča neprijetne občutke ter nemoč. Ne samo, da si želimo, da bi naš otrok živel po enakih normativih, ki jih živimo mi, pogosto celo burno odreagiramo, kadar otrok uporabi lastno voljo.

Otrok je avtonomno bitje, ki ima svojo glavo, roke, jetra, oči, limfni sistem in možgane, s katerimi predeluje informacije. Zanj sem kot starš dolžna fizično in ekonomsko poskrbeti, ga socializirati v obstoječo kulturo, vključiti v obvezno šolanje, informirati o državljanskih obveznostih in ga vzgajati v skladu s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah. Nikakor pa ne ostanemo pri tako preprostem poslovnem modelu, ampak spišemo kup pravil, v katera smo slepo prepričani in zapovedujejo, katere sosede se pozdravi, kaj se obeduje za zajtrk, kako se obleče za obisk pri stari teti, kako se v trgovini ne cepeta in ne kriči, torej vse, kar se spodobi in je normalno, in v kolikor bo drugače, nam to daje pravico, da postanemo nergavi in zadirčni in morda celo uporabimo silo, preden nam otrok ne potrga vseh živcev. Konča se s slabo voljo, jokom in besedami “zaslužil si si” ali celo “si jih prosil”.

Ne samo, da si zelo spontano prilastimo njihovo telo, kmalu si lastimo tudi njihovo notranjost. (Jetra?) Vemo, kaj mislijo, poznamo njihove občutke in striktno kontroliramo njihove namere. Iz enega samega razloga, da bi si olajšali starševstvo, se obdamo z iluzijo, da poznamo svojega otroka.

Samo zato, ker je prišel na ta svet nekaj let za mano, ker sem v prvem letu zanj prebedela mnogo noči in namiksala mnogo korenčka in breskvic, še ne pomeni, da vem, kaj je zanj prav, kaj narobe, kaj ga veseli, osrečuje in v katerem puloverju se dobro počuti. Vem pa zagotovo, da se ničesar od tega ne bo naučil tako, da mu bom jaz to preprosto povedala in bo temu sledil brez preverjanja. Zadovoljna sem, kadar se odloči vzeti življenje v svoje roke, sprejme odločitev, se opeče, pade in se brez obotavljanja pobere. Napake niso regresija ampak so neprecenljiva izkustva, ki bodo izklesala malega bojevnika. Nepojedena kosila, lakota, žvečilka v laseh, mrzle noge v japonkah in sveža kri pod obližem, potiskanim s pisanimi živalmi. Zakaj ne bi rezal čebule za kosilo ter preizkušal svojih spretnosti? Koga je strah in kdo se mu roga?

Zakaj mu dovolim, da se junija okrog sprehaja v batman kostumu? Ker nimam niti enega smiselnega razloga, da bi mu to preprečila.

Ta človek ni moj, čeprav sem ga rodila. Je pa zanimiv sopotnik skozi moje življenje. Spoštujem ga in mu zaupam, veliko sem se že naučila od njega in zelo zanimive metode uporablja. Nikoli ne moralizira, obsoja, kritizira, ne žuga s prstom, ne dvomi vase in predvsem razmišlja drugače. Verjame, da je vse mogoče in počasi še sama začenjam (spet) temu verjeti.

IMG_1194

Svet zavit v folijo z mehurčki.

Na enem izmed starševskih forumov se je pred kratkim vnela debata glede vzgoje oziroma izkazovanja ljubezni svojemu otroku. Konflikt je nastal na podlagi primera, ko je neka dveletna deklica jokala brez razloga, ponoči tudi po tri ure bedela ter vreščala, nato je obupana mamica ugotovila, da jo je pomirila le, če jo je nosila v naročju. Seveda je mamico to izčrpalo in sedaj išče rešitve. Rojakinje ugibajo in svetujejo, pojavi se vprašanje, ali deklica morda izsiljuje in nekaj milisekund kasneje sledi rafal v stilu seveda ne izsiljuje, samo mamico potrebuje!

Materinski čut ni nikakršen fenomen. Je preprost skupek hormonov, ki mater usmerjajo k ohranjanju otrokovega življenja. Nebogljenček z veseljem sodeluje in svojo stisko opremi s silovitim zvočnim efektom, ki ga je nemogoče preslišati.

Je krik dvoletnice klic na pomoč ali izsiljevanje?

Rešitev je kot na dlani oziroma v materinem naročju. Vendar deklica ne govori o svojih občutkih. Uči se jih. Doživeti. Sprejeti. Razumeti. Povedati.

Materinski čut mnogokrat prestopi meje hormonov in materam v glavah nariše namišljene probleme, ki jih zmorejo obvladati. To jim daje moč in potrditev, da delajo prav. Rezultat je potolažen, miren otrok in ob treh ponoči se za tako dejanje materi nariše piedestal pod nogami.

Ali otrok v taki situaciji resnično potrebuje materin objem?

Morda. Morda pa potrebuje le trenutek zase, da se sooči s tem, kar ga je pripeljalo do tega vedenja. Da spozna in predela občutke, ki jih ne razume. Otrok se more naučiti nečesa o sebi in za to ne potrebuje matere. Dovolj je, da ve, da je njena bližina na voljo, vendar je mati ne vsiljuje. Umik ne pomeni odtegovanja ljubezni ampak dajanje prostora. Je spoštovanje do človeka, ki se kričeče loteva prvih korakov osebnostne rasti.

Nedvomno smo matere superiorna bitja, ki začutimo, kdaj bo otroka tiščalo lulat, še preden to ve sam. Vedno smo korak pred njim in mu lajšamo vsakodnevna in čustvena opravila. Svet zavijamo v folijo z mehurčki, kar zmotno zamenjujemo z izkazovanjem ljubezni. Otrok lahko svoje težave rešuje tudi sam.

unnamed

Zimski zajtrk. [fotoobjava]

Zima je moj najljubši letni čas. Zunaj je mrzlo in noter je prijetno toplo. Če ne, nas pogreje tudi čaj, kuhano vino, punč ali pečica, v kateri se pečejo piškoti. Diši po sladkobi, cimetu in praznikih.

Mesto je polno lučk in v šale zavitih ljudi. Tisti debeli pulover na srečo nudi dovolj prostora za dodaten kos jabolčne pite ali pest medenjakov. Zvečer se hitro stemni in ležati na kavču pod toplo odejo je po 18. uri popolnoma sprejemljivo.

Jutra so hladna in da boste malenkost lažje vstali, je tukaj ideja toplega zimskega zajtrka. Recept je enostaven, samo sledite fotografijam.

Potrebujete ovsene kosmiče, mleko, banano, cimet, med in limono.

IMG_7211

Za eno osebo odmerite kavno skodelico kosmičev in jih stresite v manjši lonec (oziroma karkoli uporabljate v te namene). Dodajte enako količino mleka in segrevajte do vrenja. Zmanjšajte na minimalno temperaturo in kuhajte približno 2 minuti. Vmes večkrat premešajte.

IMG_7214

IMG_7215

IMG_7216

Pokuhane kosmiče stresite v skodelico.

IMG_7217

 

Banano olupite in z vilico pretlačite.

IMG_7218

IMG_7219

IMG_7220

IMG_7222

Pretlačeno banano dodajte kosmičem v skodelici. Po banani pokapajte sok limone. Če imate radi svež in rahlo kisel okus, dodajte več soka.

IMG_7223

Še žlička cimeta. Mimogrede, tale moj je podtaknjen v Maestro kozarčku. V resnici je to bio ceylonski cimet, ki je precej boljši od navadnega, ki ga dobite v trgovinah.

IMG_7224

Za odličen okus in zadostno mero vitaminov ter mineralov poskrbi med. Žlico medu dodajte na koncu, ko jed ni več tako vroča.

IMG_7225

IMG_7226

Samo premešati je še potrebno in dan se lahko začne.

IMG_7227

IMG_7228

Možnih je mnogo variacij tega odličnega zimskega zajtrka. Banano zamenjate za naribano jabolko, hruško ali drugo priljubljeno sadje. Jed ni primerna samo za zajtrk, privoščite si jo tudi za malico ali večerjo. Priprava je enostavna in traja še ne 10 min.

PS: Trajanje lahko skrajšate tudi s pomočjo mikrovalovne pečice. Kosmiče in mleko stresite v skodelico in postavite v mikrovalovko. Pazite na čas! Ne pozabite vmes večkrat premešati.

Dober tek!

Pravljična morala.

Ne spomnim se, da bi kot otrok oboževala pravljice, in tudi danes imam do njih dokaj odklonilen odnos. Morda se ne znam vživeti v zgodbo in še večji problem mi predstavlja njeno sporočilo ter morala, ki jo pravljice posredujejo.

Skoraj vsaka pravljica je osnovana na preprosti zgodbi, vključuje nekaj osnovnih čustev, lik negativca in srečen konec. Odnosi so nezapleteni, komunikacija teče kot po maslu.

Brata Grimm sta znana pravljičarja, vendar kljub slavi mi večina njunih pripovedk ni znanih. Klasikam, kot so Pepelka, Trnjulčica, Sneguljčica ter Janko in Metka, dodam še Rdečo Kapico in tukaj se moje obzorje konča. Prejšnji večer je bil na sporedu Špicparkeljc, ki me nikakor ni pustil ravnodušne.

Zgodba se začne z revnim možem, ki želi narediti vtis na hudobnega kralja in se pohvali, da zna njegova hčerka iz slame spresti zlato nit. Kralj prestrašeni deklici v sobi polni slame zaukaže, naj to stori, sicer bo umrla. Deklica ostane sama v sobi, zajoka in prikaže se majhen možicelj. Pove ji, da bo on opravil delo namesto nje, le nekaj želi v zameno. Dobi kos nakita in sprede zlato nit.

Kralj je navdušen in celotna situacija se še enkrat ponovi. Tokrat možicelj dobi drug kos nakita in vsi so srečni. Nato kralj deklici obljubi, da če še v tretji sobi seno spremeni v zlato nit, jo bo vzel za ženo. Žal deklica nima več nakita, ki bi ga ponudila možiclju, zato možicelj predlaga, da dobi njenega prvega otroka.

Deklica in kralj se poročita ter kmalu dobita otroka. Možicelj pride ponj in deklica ga prosi, naj ji ga ne vzame. Celo obljublja mu je vso zlato v kraljestvu, vendar ga ne prepriča. Ponudi ji samo eno možnost – če ugane njegovo ime, ji ne bo vzel otroka. Preko kurirja deklica izve ime od možiclja. Špicparkeljc je besen in izgine v oblaku dima. Nato ga nihče nikoli več ni videl.

Že sam začetek je rahlo kočljiv. Zakaj želi revni mož narediti vtis na hudobnega kralja in zakaj se hvali s sposobnostmi svoje hčerke. Nič hudega slutečo deklico nenadoma potisne v težave. Mož torej ravna sebično in docela neodgovorno. Pojavi se dvom, ali sploh kaj čuti do svoje hčerke. Ljubezni prav gotovo ne.

Kralj je naiven, hudoben in pohlepen ter grozi deklici s smrtjo. Pojavi se kot izraziti negativec. Je celo potencialni morilec, ampak vendarle nenadoma on sam postane glavni dobitek, nagrada.

Denar je sveta vladar. Ne glede na moralo.

Deklica ne potrebuje časa za razmislek – še včeraj je trepetala pred smrtjo, danes pa hop z njim med rjuhe. YOLO.

Ljubezen do svojega otroka je podedovala po očetu, saj svojega otroka zastavi, še preden ga je rodila. Špicparekljcu namesto potomca ponudi vso zlato v kraljestvu. Najbrž je mislila zlato, ki ga je prav on ustvaril. Nič kaj premeteno, ampak poskusiti ni greh.

Špicparkeljc, rešitelj njenega življenja, ne dobi plačila za opravljeno delo in se na koncu ujame v lastno zanko. Kljub vsem zaslugam, ki bi jih moral prejeti, konča klavrno. Pokopljejo ga lastna čustva.

Sporočilo. Groziti ljudem s smrtjo je učinkovito sredstvo za dosego cilja. To vsekakor ne pomeni, da si slab človek. Popolnoma sprejemljivo in razumljivo je, da bogastvo malce zamegli zdrav razum in občutek za sočloveka.

In ne se preveč truditi v življenju – z nakitom, denarjem in družinskimi člani lahko kupiš karkoli.

Life is easy.

Love at first shot.

Samosvoja, posesivno privlačna in ubijalsko prevzetna. Revolver Heart blagovna znamka kot ledeno hladen veter slovenske fashion scene. Ulični prestiž se končno uspešno izogiba povprečju. Ker being normal is boring.

Kolaž občutkov in prepričljiva kreativa. Revolver Heart izrezuje moje misli.

petra sto+ż 7

petra sto+ż 4

Moški ali ženska? Je pomembno?

petra sto+ż 6

petra sto+ż 9

Ekstravaganca ujeta v kričečo grafiko. To je zgodba o tebi, ki dihaš moj zrak.

petra sto+ż 1

petra sto+ż 8

Hoja po robu

ampak

tukaj

ni

roba.

petra sto+ż 3

petra sto+ż 2

Kontakt: revolverheart1@gmail.com

 

FOTO: Jurij Grdadolnik

Borovničevo-vanilijeva pita.

Je že kar nekaj časa nazaj, odkar sem jo pekla. Bolj kot spomin, kako je bila dobra, mi komentarji pod fotko na Instagramu ne dajo notranjega počitka.

Torej, objavljam recept za borovničevo-vanilijevo pito.

Zadeva je precej preprosta. Začne se s klasičnim krhkim testom.

  • 300 g moke
  • 200 g hladnega masla
  • 50 g sladkorja (oziroma po okusu)
  • 2 jajci
  • 1 vanili sladkor
  • 1 pecilni (jaz uporabljam vinski kamen iz DM)
  • naribana limonina lupinica

Za krhko testo je pomembno, da so vse sestavine hladne (in tudi roke, ki gnetejo). Pregneteno testo sem zavila v folijo in za eno uro postavila v hladilnik.

Med čakanjem sem skuhala vanilijev puding. V pol litra mleka sem stresla kar dve vrečki in pol pripravka za vanilijev puding, da je nastala gosta zmes. Sladkala sem komaj kaj, saj pri nas nismo ljubitelji preveč sladkih sladic. Pokrito sem pustila, da se ohladi.

Testo sem razporedila po pekaču za pite. Valjanje krhkega testa ni ravno moja spretnost, zato sem ga pritisnila kar s prsti. Za 25 min sem testo postavila v pečico, ogreto na 180 stopinj.

Po skoraj pečenem testu sem polila ohlajen puding in potresla sveže borovnice. Nato sem vse skupaj še za 15 min potisnila v pečico.

borov

PS: Po vrhu sem potresla Sweet Rub, ki je postal nekako moj skrivni dodatek pri peki sladic. Ni bistven, samo daje mi občutek, da sem nekaj posebnega. 😉