𝙶𝚊𝚕𝚊𝙰𝚒𝚗𝚎

V času “zimskega spanja” je pizza doživela pomembno posodobitev. Ker je to ena mojih kulinaričnih stalnic – na meniju je vsaj enkrat tedensko, večinoma večkrat, recept doživlja mnoge izboljšave in prepričana sem, da sem že zelo blizu vrhunca.

Pizza, ki jo sama pripravljam, ni junk hrana, čeprav je hitro pripravljena. Pravzaprav je v isti kategoriji kot katerikoli drug polnovreden obrok, recimo pirina rižota z zelenjavo ali polnozrnati špageti s paradižnikovo omako in parmezanom. Seveda je tudi tukaj zelo pomemben način priprave.

Najpomembnejša sprememba tega recepta je kvas. Za pizzo v resnici ne potrebujete kvasa, razen če imate radi debelo testo. Meni je všeč, če je zelo tanko in služi kot podlaga. Odsotnost kvasa v testu tudi občutno skrajša čas priprave in to je bil tudi glavni razlog, da sem se lotila eksperimenta. Skrajno navdušena in nekvašeno testo je postalo rutina.

Za dve osebi odmerim 300 g moke. Uporabljam izključno pirino polnozrnato moko, tokrat imam celo domačo iz mlina, še z otrobi. Taka moka da končnemu izdelku veliko več okusa kot bela prečiščena moka. Zalijem jo z 1,5 dcl tople vode in z vilico premešam. Zaradi grobe moke je zadeva malce bolj zakomplicirana (se ne gnete enostavno), ampak ne neizvedljiva. Nekaj časa jo gnetem, da nastane kompaktno testo. Testo razdelim v dve kepi (za dve pizzi) in vsako razvaljam na velikost 28 cm premera. Na koncu naredim majhen rob. Višina razvaljanega testa je približno 2 mm. Testo položim na pomokan teflonski pekač.

V testo ne dajem soli ali maščobe, ker ne vidim racionalnega razloga za to odločitev. Včasih dodam semena ali kurkumo, ki testo tudi rumeno obarva.

Po testu nato polijem pelate. Torej ne mezge iz tetrapaka, ampak sesekljan paradižnik iz konzerve (pol konzerve na eno pizzo in pol na drugo). Potresem origano in naložim na koščke narezano mozzarello (ena kepa mozzarelle – ena pizza). Tako za mozzarello kot tudi za pelate toplo priporočam nakup v Lidlu, sploh njihova mozzarella je daleč najboljša. Brez oliv ni življenja, sploh brez črnih iz Mercatorja (njihova znamka, ne Premium). Zadnje čase obožujem tudi sveži paradižnik, artičoke in rukolo, ki jo kar na vrtu poberem. Sveža bazilika je cherry on top, ampak z njo na vrtu žal nimam sreče.

Naloženo pizzo nato položim v na 250 stopinj ogreto pečico za točno 12 minut.

Vsa priprava mi vzame približno 20 minut, kar je že skoraj minimum porabe časa za relativno zdrav topel obrok. Da je zdrava, ji pravim zato, ker ne vsebuje dodanih maščob in soli, ima pa veliko vlaknin, kar vpliva na dobro prebavo. Super večerja!

To ni eden izmed tistih napihnjenih, mehkih kruhov s hrustljavo skorjico. Ampak tudi ni z aditivi, raznimi e-ji ali s čimerkoli, kar ne spada v naše telo. Veliko ljudi se peke kruha doma ne loteva, ker so mnenja, da je s tem veliko dela. Pa ni nujno, da je tako.

Moj recept za kruh vam bo gotovo všeč, to pa še ne pomeni, da vam bo všeč tudi okus. Je preprost in v primerjavi s kupljenim praznega okusa.

Najraje uporabim polnozrnato pšenično ali pirino moko (ali kombinacijo). Kilogram moke stresem v večjo posodo in dodam vrečko in pol bio vinskega kamna v prahu. Če želite bolj polnega okusa, dodajte še žlico olivnega olja in ščepec soli, sama pa rada dodam različna semena. Mešanico nato prelijem z litrom radenske in s kuhalnico dobro premešam. Nastane dokaj tekoča, a kompaktna zmes, ki jo zlijem na pekač obložen s peki papirjem.

Pečice predhodno ne segrevam. Pekač torej postavim v hladno pečico in pod njega postavim ognjevarno posodo z vodo. Temperaturo nastavim na 200 stopinj in počakam uro in petnajst minut, da se kruh speče. Ko ga vzamem iz pečice, ga ovijem v vlažno krpo in počakam, da se ohladi.

Ker je tak hlebec kar velik zalogaj, ga razrežem na četrtine. Dve četrtini pospravim v košaro za hruh, ker ju bomo sproti pojedli. Vsako zavijem v svojo vrečko, da se ne posušita prehitro. Tretjo četrtino položim v zamrzovalnik, zadnjo pa razrežem na majhne koščke in razporedim na pladenj. Kruh pokrijem s čisto kuhinjsko krpo, dam na odročno mesto v kuhinji in počakam nekaj dni, da se popolnoma posuši. Posušenega nato stresem v sesekljalnik, da nastanejo okusne domače drobtine. Všeč so mi tudi zato, ker so polnozrnate in take v običajni trgovini težko dobim.

Na ta račun si doma kdaj pa kdaj privoščimo ocvrte bučke ali kakšen zrezek. Hrano vedno paniram doma, nikoli ne kupujem predpripravljenih jedi. Uporabim pirino moko, jajce in domače drobtine, ki jim dodam še zdrobljeno laneno seme. V ponev dam kokosovo maščobo, ki dobro prenaša visoko temperaturo, ampak ravno toliko, da pokrije dno. Ko doseže visoko temperaturo, za kratek čas položim hrano v ponev. Pomembno je, da ni veliko kosov naenkrat v ponvi, saj se tako maščobi zniža temperatura. Tako ocvrta hrana je zelo okusna in ni mastna.

Za pripravo kruha po tem receptu boste potrebovali slabih 10 minut, kar ni veliko časa. Poskusite in eksperimentirajte s svojimi dodatki. Preprosto, se vam ne zdi?

Na začetku sem rekla, da bom pisala tudi o vzgoji, pa se te teme rahlo izogibam. Najbrž zato, ker se bojim vseh pametnih. Že dolgo ta zapis nedokončan čaka na objavo. Danes mi je končno uspelo.

Zadnje čase se veliko sprašujem, zakaj dobivam tako ogorčene odgovore in komentarje, kadar sem iskrena v svojih čustvih do otroka. Seveda govorim o negativnih čustvih, ki jih je najtežje sprejeti. Včasih bi ga res najraje tako mahnila, da bi se mu glava trikrat obrnila okoli osi, ga vrgla skozi zaprto okno ali vsaj zaklenila v sobo in pobegnila. In kaj je s tem narobe? To so moja čustva – strah in nemoč.

S čustvi ljudje vrednotimo situacije, v katerih se znajdemo. Izražamo ugodje, kadar je neko dejanje zadovoljilo našo potrebo ali obratno – izražamo stisko, če ni vse tako, kot bi si želeli. Prepoznavanje, soočanje, sprejemanje čustev in posledična reakcija je postopek oblikovanja vrednostnega sistema.

Ne glede na vse metode, ki jih uporabljamo pri vzgoji, najbolj subtilno in učinkovito delujemo z vsem, kar smo. Z zgledom, z osebnostjo. To je način, preko katerega otroku posredujemo navodila za ravnanje v čustvenih situacijah.

Če se otrok naveliča samostojnega igranja, z jokom pokaže, da želi moje pozornosti, medtem pa sama pravkar odlivam vodo s špagetov, se za hip ustavim in premislim, katera potreba je bolj pomembna, da bo zadovoljena. Njegova po pozornosti, ali skupna, da bo kosilo čez deset minut na mizi?

Ni se enostavno odločiti za špagete, saj bi le-ti počakali v loncu brez kričanja, vendar se vseeno tako odločim. Zame je taka odločitev priznanje nemoči, da ne morem opraviti dveh stvari naenkrat, sedeti med kockami in kuhati kosila, in tukaj je vir negativnih čustev. Ta čustva moram sprejeti in se posledično kar se da mirno soočiti z otrokovim cepetanjem, saj mu želim posredovati, da z nepozornostjo ni nič narobe (pravzaprav je celo nujna). Na tak način tudi otroka potisnem v brezizhodno situacijo, v kateri mora sam spoznati, ali je jok funkcionalen.

Skrb, da bo otroku vedno samo prijetno in udobno, dolgoročno ne bo obrodilo želenih rezultatov. Ne bojte se jasno pokazati svojih potreb in čustev, saj boste tako ustvarili kvaliteten zgled za razvoj svojega malega potomca. Opremite ga s samospoštovanjem, tako da začnete pri sebi.