𝙶𝚊𝚕𝚊𝙰𝚒𝚗𝚎

Zanimivo, da veliko ljudi sploh ne prepoznava lakote in še manj sitosti, pa tako osnovna življenjska signala sta. Nekateri se ravnajo po uri, drugi po obveznostih, skratka večina ne po svojem občutku. Ljudje so lačni, ko so v resnici žejni in lačni, ko so sestradani. In obratno; nikoli siti ali siti, ko se niti premakniti ne morejo več.

Nasvet: ne bit nikoli preveč lačni in nikoli preveč siti. Vedno ravno prav. In ne bojte se majhnih obrokov.

Dan začnite z zajtrkom, ki naj ne bo ne bel ne sladek. To povzroči, da inzulin v krvi nabije in boste kmalu spet zelo lačni. Torej nekaj zdravega. Polnozrnat kruh, kuhano jajce, sir, jogurt, ovseni kosmiči, skuta. Glede kombinacij uporabite domišljijo.

Nadaljujte tako, da se čez nekaj časa vprašate, če ste še vedno siti. Ni treba, da ste lačni. Spijte kozarec vode in pojejte majhen obrok (pest mandljev, deci jogurta, konzervo tune v naravnem soku, banano, pomarančo) in se vprašajte, če ste še vedno lačni. Če bi se morda vprašali, ali ste že siti, bi bil odgovor negativen, ker sitost dojemate bolj polno, ampak to ni bistveno, ker boste kmalu spet jedli. S temi vprašanji nadaljujte skozi ves dan, brez omejitev.

Poleg vseh malih  prigrizkov, ki niso omejeni, je pa v dnevu treba pojesti tri glavne obroke, kjer je potrebno vključiti čimveč hranil. Pametne maščobe, vitamine, minerale, vlaknine.

Na tak način boste skozi ves dan uravnavali krvni sladkor in imeli nadzor nad lakoto. Ko vam bo to prešlo v rutino, boste ugotovili, da sploh ne razmišljate, kdaj in kaj jeste, ne boste imeli napadov lakote in tudi utrujenost bo minila. Ob pogledu na masten sendvič se vam ne bodo cedile sline. Kakovostna hrana bo telesu nudila dovolj energije za delo in budnost. Predvsem pa veliko pijte vode.

Prehranjevanje naj bo naravno, homeostatično in telesu v zadovoljstvo. Kot vse ostale telesne funkcije. Romantično je pojesti lepo dekorirano večerjo na štirioglatih prevelikih krožnikih v krogu svojega najdražjega, ampak za telo je bolj pomembno, da večino dneva dobi to, kar potrebuje. Na veliko razočaranje čustvene lakote, naše telo ne more kvalitetno procesirati življenja s pomočjo premastne in presladke hrane. Zato se je poskusite izogibati, razen kadar ni stres ob premagovanju prevelik.

Privoščite si dneve, ko se prepustite nasladi in teh dnevov se veselite. Vsake toliko pa si odtegnite malce več, preživite teden popolnoma brez sladkorja, peciva, meda, sirupov, sladkega sadja in povzročite spremembo v presnovi. Da telo zadiha. Če ste na splošno zelo zmerni, to niti ni tako potrebno.

Skratka, ne jesti z očmi, z nosom in še najmanj s čustvi. Vse to lahko potešite na drugačne načine, telesu pa dajte to, kar potrebuje in nagradilo vas bo z dobrim počutjem.

 

 

Ker sem zdaj resna blogerka, morem brat tudi druge bloge. Vidim, da je sarkazem kr popularen, zato sem se odločila, da uvedem nek semidolgočasen slog, upam samo, da ne bom zaspala med tipkanjem.

Nimam še prav veliko blog-frendov, ena in edina je Anuška, ki mi je zadala tole nalogo. Šest stvari o sebi. Dolgočasno torej.

Prvič. Študirala sem socialno pedagogiko, čeprav ne vem, po kakšnem naključju mi je uspelo priti na ta študij. Želela sem si ful, ampak nikoli ne bi dobila dovolj točk za vpis. Tisto leto se čudežno ni pojavila omejitev vpisa in jaz, luzerka, sem bila sprejeta. Kar sem pa želela povedati pri prvi točki, je to, da v celotnem času študija nisem prebrala niti enega vira literature. Moje povprečje ocen je bilo nekje okrog 7,5 in vso to znanje temelji na ustnih izročilih, branju povzetkov od povzetkov ali branju plonkcev, ki so si jih pisali drugi. Sama nisem plonkala skoraj nikoli. Na nek način sem ponosna na to, mi je pa tudi zelo žal, saj je marsikaj bilo vredno branja.

Drugič. 2 je moja najljubša številka. Rada sem v ospredju, vendar se ne maram izpostavljati.

Tretjič. Osnove zasvojenosti s telekomunikacijami so se pokazale že zelo zgodaj, ko sem si šla sama na skrivaj kupiti svoj prvi mobitel. To je bilo pred štirinajstimi leti, ko je mobitel bil hkrati tudi orožje. Redko kdo ga je imel, večinoma kak biznismen, jaz sem ga pa videla pri eni razvajeni kolegici. Pot pod noge in na Mobitel in kmalu sem domov prišla z vrečko polno plastike. Čukec. Številke si lahko shranil, ko pa je kdo klical, se ime ni izpisalo. Ekran je imel kot kalkulator. Ampak je bil pisan. Kaj več se pa ne spomnim, ker takrat si še nisem na veliko dopisovala s tipi in bolščala v telefon v pričakovanju odgovora.

Tretjič. Najboljše je, če mi ne prideš preveč blizu. Raje kot imam človeka, bolj se bom trudila ga prizadeti. Torej sem hudobna. Mogoče sem bila v prejšnjem življenju čarovnica.

Četrtič. V srednji šoli me je precej razganjalo. V tretjem letniku sem morala vsak dan špricati vsaj eno uro na dan, da sem šla na kavo. V tem času sem tudi kadila travo. Enkrat sem v enem dnevu skadila skoraj šest rolic in bila zadeta še drugi dan.

Petič. Al Pacino. Moram še kaj drugega napisati? The God Father, Carlito`s Way in Scarface. V tem vrstem redu.

Šestič. V enem obdobju sem pisala pesmi. Nekaj sem jih ohranila in če tudi jih zdaj preberem, se mi zdijo dobre. Niti živa duša jih ni videla, razen dve sem pokazala mojemu dragemu. Plan jih je nastaviti v oporoko. Sej vemo, kako to gre.

Naprej na šestkanje vabim MadSquidda, ker me res zanima, kaj bo napisal.

PS: A ste opazili? 😉

Ok, bom kr začela, čeprav sem mela namen najprej naredit rubriko “o meni”, da se malo predstavim, pa nimam pojma, kako se to naredi. Sicer za računalnikom sedim že več kot deset let, zasvojena s socialnimi omrežji, pa lahko za to, da pogruntam, kaj pomeni vse to, kar piše v stolpcu na moji levi, sedim še dodatnih deset let. Sebe sem vedno smatrala kot tehnični tip. Znam zamenjati baterijo v daljincu in znam naredit tisto belo črto, ki nastane, če pleskaš strop v beli in stene v vanilija barvi.

Torej, blogam. Ta moment se počutim kot Carrie Bradshaw. Samo da nimam obutih visokih pet, medtem ko to tipkam. In moj laptop je črn. Na blogu bom poskusila izpostaviti eno izmed mojih osebnosti, za katero si predstavljam, da bi vam lahko bila najbolj simpatična. Pisala bom predvsem razne brezveznosti, o hrani in prehranjevanju, o kozmetiki in neizogibno tudi o vzgoji. Če vam ne bo všeč, lahko preprosto kliknete križec zgoraj desno. Ne bom užaljena, res ne.

Zakaj o hrani in kozmetiki? Ker smo ljudje prodane duše in namesto da bi poslušali sebe, nabavljamo tone sprocesirane, lepo zapakirane in poštrihane hrane in verjamemo, da se odlično počutimo, če povečerjamo milko z lešniki, ker kaj pa bi res lahko bilo narobe s tem. Lešniki?! Za vogalom pa si nekdo že mane roke in čaka, da nam požene celulit in nam lahko proda anticelulitno kremo, krtačo, dvd ali praktično karkoli.

S kozmetiko je podobno. Če svoj obraz pogledate pod mikroskopom, se boste kmalu zavedali, da nujno potrebujete vseh tistih šestindvajset proizvodov, ki ste jih videli na plakatih, tv oglasih in pri promotorjih v drogerijah. Sami znanstveniki. In še malo, pa bodo v modo prišle gubice, ker po tem, ko bodo vse face operirane, ne bodo več vedeli, česa se spomniti.

Jaz vam tukaj ničesar ne prodajam. Morda malo zdrave pameti in še to po zelo ugodni ceni (cenik sledi kmalu). Tudi fotk raje ne bom objavljala, ker baje so moji obroki precej nefotogenični. Marsikomu celo neužitni.

Nič, sem rekla, da bom bolj kratke prispevke pisala. Da vidimo, kako to funkcionira v praksi!