Kategorija: Bloging

Na enem izmed starševskih forumov se je pred kratkim vnela debata glede vzgoje oziroma izkazovanja ljubezni svojemu otroku. Konflikt je nastal na podlagi primera, ko je neka dveletna deklica jokala brez razloga, ponoči tudi po tri ure bedela ter vreščala, nato je obupana mamica ugotovila, da jo je pomirila le, če jo je nosila v naročju. Seveda je mamico to izčrpalo in sedaj išče rešitve. Rojakinje ugibajo in svetujejo, pojavi se vprašanje, ali deklica morda izsiljuje in nekaj milisekund kasneje sledi rafal v stilu seveda ne izsiljuje, samo mamico potrebuje!

Materinski čut ni nikakršen fenomen. Je preprost skupek hormonov, ki mater usmerjajo k ohranjanju otrokovega življenja. Nebogljenček z veseljem sodeluje in svojo stisko opremi s silovitim zvočnim efektom, ki ga je nemogoče preslišati.

Je krik dvoletnice klic na pomoč ali izsiljevanje?

Rešitev je kot na dlani oziroma v materinem naročju. Vendar deklica ne govori o svojih občutkih. Uči se jih. Doživeti. Sprejeti. Razumeti. Povedati.

Materinski čut mnogokrat prestopi meje hormonov in materam v glavah nariše namišljene probleme, ki jih zmorejo obvladati. To jim daje moč in potrditev, da delajo prav. Rezultat je potolažen, miren otrok in ob treh ponoči se za tako dejanje materi nariše piedestal pod nogami.

Ali otrok v taki situaciji resnično potrebuje materin objem?

Morda. Morda pa potrebuje le trenutek zase, da se sooči s tem, kar ga je pripeljalo do tega vedenja. Da spozna in predela občutke, ki jih ne razume. Otrok se more naučiti nečesa o sebi in za to ne potrebuje matere. Dovolj je, da ve, da je njena bližina na voljo, vendar je mati ne vsiljuje. Umik ne pomeni odtegovanja ljubezni ampak dajanje prostora. Je spoštovanje do človeka, ki se kričeče loteva prvih korakov osebnostne rasti.

Nedvomno smo matere superiorna bitja, ki začutimo, kdaj bo otroka tiščalo lulat, še preden to ve sam. Vedno smo korak pred njim in mu lajšamo vsakodnevna in čustvena opravila. Svet zavijamo v folijo z mehurčki, kar zmotno zamenjujemo z izkazovanjem ljubezni. Otrok lahko svoje težave rešuje tudi sam.

Zima je moj najljubši letni čas. Zunaj je mrzlo in noter je prijetno toplo. Če ne, nas pogreje tudi čaj, kuhano vino, punč ali pečica, v kateri se pečejo piškoti. Diši po sladkobi, cimetu in praznikih.

Mesto je polno lučk in v šale zavitih ljudi. Tisti debeli pulover na srečo nudi dovolj prostora za dodaten kos jabolčne pite ali pest medenjakov. Zvečer se hitro stemni in ležati na kavču pod toplo odejo je po 18. uri popolnoma sprejemljivo.

Jutra so hladna in da boste malenkost lažje vstali, je tukaj ideja toplega zimskega zajtrka. Recept je enostaven, samo sledite fotografijam.

Potrebujete ovsene kosmiče, mleko, banano, cimet, med in limono.

Za eno osebo odmerite kavno skodelico kosmičev in jih stresite v manjši lonec (oziroma karkoli uporabljate v te namene). Dodajte enako količino mleka in segrevajte do vrenja. Zmanjšajte na minimalno temperaturo in kuhajte približno 2 minuti. Vmes večkrat premešajte.

Pokuhane kosmiče stresite v skodelico.

 

Banano olupite in z vilico pretlačite.

Pretlačeno banano dodajte kosmičem v skodelici. Po banani pokapajte sok limone. Če imate radi svež in rahlo kisel okus, dodajte več soka.

Še žlička cimeta. Mimogrede, tale moj je podtaknjen v Maestro kozarčku. V resnici je to bio ceylonski cimet, ki je precej boljši od navadnega, ki ga dobite v trgovinah.

Za odličen okus in zadostno mero vitaminov ter mineralov poskrbi med. Žlico medu dodajte na koncu, ko jed ni več tako vroča.

Samo premešati je še potrebno in dan se lahko začne.

Možnih je mnogo variacij tega odličnega zimskega zajtrka. Banano zamenjate za naribano jabolko, hruško ali drugo priljubljeno sadje. Jed ni primerna samo za zajtrk, privoščite si jo tudi za malico ali večerjo. Priprava je enostavna in traja še ne 10 min.

PS: Trajanje lahko skrajšate tudi s pomočjo mikrovalovne pečice. Kosmiče in mleko stresite v skodelico in postavite v mikrovalovko. Pazite na čas! Ne pozabite vmes večkrat premešati.

Dober tek!

Ne spomnim se, da bi kot otrok oboževala pravljice, in tudi danes imam do njih dokaj odklonilen odnos. Morda se ne znam vživeti v zgodbo in še večji problem mi predstavlja njeno sporočilo ter morala, ki jo pravljice posredujejo.

Skoraj vsaka pravljica je osnovana na preprosti zgodbi, vključuje nekaj osnovnih čustev, lik negativca in srečen konec. Odnosi so nezapleteni, komunikacija teče kot po maslu.

Brata Grimm sta znana pravljičarja, vendar kljub slavi mi večina njunih pripovedk ni znanih. Klasikam, kot so Pepelka, Trnjulčica, Sneguljčica ter Janko in Metka, dodam še Rdečo Kapico in tukaj se moje obzorje konča. Prejšnji večer je bil na sporedu Špicparkeljc, ki me nikakor ni pustil ravnodušne.

Zgodba se začne z revnim možem, ki želi narediti vtis na hudobnega kralja in se pohvali, da zna njegova hčerka iz slame spresti zlato nit. Kralj prestrašeni deklici v sobi polni slame zaukaže, naj to stori, sicer bo umrla. Deklica ostane sama v sobi, zajoka in prikaže se majhen možicelj. Pove ji, da bo on opravil delo namesto nje, le nekaj želi v zameno. Dobi kos nakita in sprede zlato nit.

Kralj je navdušen in celotna situacija se še enkrat ponovi. Tokrat možicelj dobi drug kos nakita in vsi so srečni. Nato kralj deklici obljubi, da če še v tretji sobi seno spremeni v zlato nit, jo bo vzel za ženo. Žal deklica nima več nakita, ki bi ga ponudila možiclju, zato možicelj predlaga, da dobi njenega prvega otroka.

Deklica in kralj se poročita ter kmalu dobita otroka. Možicelj pride ponj in deklica ga prosi, naj ji ga ne vzame. Celo obljublja mu je vso zlato v kraljestvu, vendar ga ne prepriča. Ponudi ji samo eno možnost – če ugane njegovo ime, ji ne bo vzel otroka. Preko kurirja deklica izve ime od možiclja. Špicparkeljc je besen in izgine v oblaku dima. Nato ga nihče nikoli več ni videl.

Že sam začetek je rahlo kočljiv. Zakaj želi revni mož narediti vtis na hudobnega kralja in zakaj se hvali s sposobnostmi svoje hčerke. Nič hudega slutečo deklico nenadoma potisne v težave. Mož torej ravna sebično in docela neodgovorno. Pojavi se dvom, ali sploh kaj čuti do svoje hčerke. Ljubezni prav gotovo ne.

Kralj je naiven, hudoben in pohlepen ter grozi deklici s smrtjo. Pojavi se kot izraziti negativec. Je celo potencialni morilec, ampak vendarle nenadoma on sam postane glavni dobitek, nagrada.

Denar je sveta vladar. Ne glede na moralo.

Deklica ne potrebuje časa za razmislek – še včeraj je trepetala pred smrtjo, danes pa hop z njim med rjuhe. YOLO.

Ljubezen do svojega otroka je podedovala po očetu, saj svojega otroka zastavi, še preden ga je rodila. Špicparekljcu namesto potomca ponudi vso zlato v kraljestvu. Najbrž je mislila zlato, ki ga je prav on ustvaril. Nič kaj premeteno, ampak poskusiti ni greh.

Špicparkeljc, rešitelj njenega življenja, ne dobi plačila za opravljeno delo in se na koncu ujame v lastno zanko. Kljub vsem zaslugam, ki bi jih moral prejeti, konča klavrno. Pokopljejo ga lastna čustva.

Sporočilo. Groziti ljudem s smrtjo je učinkovito sredstvo za dosego cilja. To vsekakor ne pomeni, da si slab človek. Popolnoma sprejemljivo in razumljivo je, da bogastvo malce zamegli zdrav razum in občutek za sočloveka.

In ne se preveč truditi v življenju – z nakitom, denarjem in družinskimi člani lahko kupiš karkoli.

Life is easy.