Trenutno najbolj priljubljena serija na pretočnem kanalu Netflix, Adolescence, je postala pravi fenomen. Serija je dvignila veliko prahu, ker izpostavlja izzive odraščanja v digitalnem svetu, s katerimi se soočajo mladi. Seveda sem jo pogledala tudi sama in ni me pustila ravnodušne. Z zanimanjem sem se lotila ogleda še posebej zato, ker imam doma 13-letnika, ki je prav tako kot glavni lik serije izpostavljen sodobnim izzivom odraščanja v digitalnem svetu.
V kolumni vam predstavljam lastna opažanja, ko so preplet osebnega in delno tudi strokovnega vpogleda ter starševskega doživljanja. Je iskren poskus razumevanja časa, v katerem odraščajo naši otroci – in mi z njimi.
Ogleda serije sem se lotila z zadržanostjo. Pričakovala sem klišejsko Netflix serijo s površinskim prikazom oseb, premalo poglobljeno zgodbo in instant rešitvami. Osnovni zaplet sem poznala – v ospredju je 13-letnik, ki je storil kaznivo dejanje, več od tega pa ne. Prebrala sem veliko pohval, da gre za serijo, ki nam nastavlja ogledalo, a ker so bili odzivi v javnosti precej vzneseni, so me le še bolj spodbudili h kritičnemu premisleku. Kot socialna pedagoginja sem bila posebej pozorna na medosebno dinamiko, zlasti v družini.
Če preskočim nepotreben šov v uvodu serije – vdiranje polno oboroženih specialcev v hišo, sem v prvem delu opazila običajno družinsko dinamiko. Zanimalo me je, kako so prikazani starši ter kakšen je njihov čustveni odziv na nepričakovano novico. Nad igralsko zasedbo sem bila navdušena – čustveni prizori so bili odigrani realistično. Vsi člani družine so se vedli po pričakovanjih. Morda je oče, ki ga sin imenuje za osebnega spremljevalca, na začetku pomanjkljivo sočuten. Sicer je vidno vznemirjen, vendar deluje, da s sinom v teh težkih trenutkih ne najde pravega stika. Ko sta prvič s sinom čisto sama, ga v celici le nagovarja, naj poje kosmiče. Da bi ga objel, očitno ni pomislil.
Drugi del je osredotočen na dogajanje v šoli. Prikaz dogajanja v razredih in po šolskih hodnikih je realistično izrisal stanje, ki ga prepoznavam tudi sama. Vrednota znanja se izgublja med množico vsebin in priložnosti, ki so najstnikom na izbiro. Učitelji in predvsem učiteljice so v seriji prikazani brez avtoritete, kar ni daleč od resničnosti. V tem delu spoznamo morilčevega prijatelja, s katerima je preživel čas pred kaznivim dejanjem, vendar podrobnosti o njunem odnosu ali sodelovanju niso razkrite. O njihovi navezi ne izvemo nič posebnega.
Tretji del me je najbolj osebno zadel. Deček se v dialogu s psihologinjo odziva natanko tako, kot si predstavljam, da bi se moj sin. Ta podobnost me je pretresla in zmedla. 13-letnik je prikazan kot hladnokrvno, manipulativno bitje in hkrati kot čisto običajen najstnik ter hitro prehaja iz ene vloge v drugo. Išče potrditev, raziskuje meje in hrepeni po sprejetosti. V tem razvojnem obdobju je to sicer povsem pričakovano in normalno vedenje. Prav ta dvoumnost pa serijo ohranja na robu med resničnostjo in fikcijo. Verjamem, da se je do tega trenutka v seriji že malodane vsak, ki ima doma najstnika ali najstnico, identificiral s starši v seriji. Sprašujem se, ali je bil to namen snovalcev serije ali zgolj stranski učinek in predvsem, ali ima identifikacija realno podlago.
Zadnji del razkrije družinsko dinamiko, ki nas ponovno preseneti. Oče se zlomi, pokaže čustva, pretresen je. Ni veliko vpogleda v to, kako izkušnjo predeluje mama. Pozorna sem bila na odnos med njima. Mama ni jasno prikazana kot posebej podredljiva v odnosu do očeta. Oče do nje ni dominanten ali avtoritaren, zato lahko sklepamo, da ni on tisti, ki je sina naučil nazorov o odnosih do žensk. Vzrok za sinova prepričanja je sicer v seriji omenjen, ker pa ga ne gre enačiti z vzroki za kaznivo dejanje, glede tega ostajamo nevedni. Ne najdemo klasičnih dejavnikov v družini, ki privedejo do otroškega prestopništva, kot so zanemarjanje, nasilje, zasvojenosti staršev ali disfunkcionalni družinski odnosi. Kar pa je mogoče opaziti, je pomanjkanje nadzora. Ni uganka, da otroci, ki odraščajo brez ustreznih meja težje razvijejo občutek odgovornosti, samodiscipline ter razumevanja družbeno sprejemljivih vedenj. Poleg tega pomanjkanje pozornosti s strani staršev povzroči občutek zanemarjenosti, kar lahko vodi v iskanje potrditve in pripadnosti v neustreznih okoljih. V seriji izvemo, da se oče ni dovolj zanimal za dečka, ker je bil zaradi dolgih delovnikov pogosto odsoten. Čeprav je pomembno, koliko časa preživimo z otroki, ima velik pomen tudi kakovost tega časa. O tem v seriji ne izvemo ničesar, zato nam vrzeli v scenariju na tem področju še toliko bolj ustvarjajo občutke krivde. Kot starši se sprašujemo, kaj vse gre lahko narobe pri vzgoji otrok, če nismo pozorni na malenkosti.
Čeprav serija vzbuja občutek, da je realistična, je to zgolj naša nezavedna identifikacija. Ne bo vsak 13-letnik, ki preživi nekaj več ur na spletu, postal morilec. Statistično gledano pravzaprav ne bo nihče, saj tak primer, kot je opisan v filmu, ne obstaja. Serija povsem zavajajoče prikazuje običajnega najstnika s skrbno in ljubečo družino, ki zaradi izzivov najstništva pade pod vpliv sekte na internetu. Resničnost je, da bi tak otrok veliko prej kazal simptome neurejenega domačega okolja ali druge osebnostne motnje. Vzroki težav s katastrofalnim izidom ne izvirajo zgolj iz ogledovanja spletnih vsebin, temveč iz duševnega stanja, v katerem se otrok nahaja, preden se zateče v digitalni svet. Če se otrok doma počuti slišanega, videnega in spoštovanega, splet zanj ni okolje tveganja.
Vsem, ki si serije še niste ogledali, jo priporočam, a le z veliko mero kritičnosti. Naj bo ogled odlično izhodišče za razmislek in predvsem opomnik, kakšne odgovornosti prinaša starševstvo. Najstništvo je zahtevno obdobje, ki potrebuje ogromno stika, potrpljenja in razumevanja. Naravno je, da se v tem obdobju otroci bolj posvečajo vrstnikom in iščejo potrditve tudi v digitalnem svetu, vendar so jim povratne informacije s strani staršev še kako pomembne. Prav zato nas serija spomni, kako pomembno je, da si kljub vsakodnevnim obveznostim večkrat zavestno vzamemo čas in ga preživimo z otrokom – pridemo prej iz službe, odpovemo opravke in odložimo svoj telefon. Biti skupaj v trenutku in odprto prisluhniti vsemu, kar nam otrok sporoča, je tisto, kar gradi zaupanje in povezanost. Kajti v svetu, kjer je vsega preveč, je prav ta preprost in avtentičen stik z otrokom tisto, na čemer bo temeljil svojo prihodnost.
Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.
