Ko se konec novembra jesen dokončno prelevi v zimo in me prvič zazebe do kosti, se zavem, kakšno moč ima narava. S svojimi predvidljivimi spremembami me vedno znova ujame nepripravljeno. Takrat se s čajem ugnezdim pod toplo odejo in pričakam svoj najljubši letni čas. V nasprotju s poletjem, ki v svojem dolgem svetlem delu dneva vabi k poležavanju v senci, mokrim norčijam, zvečer pa k vročim zabavam, je zima tiha in premišljujoča. Kadar se odpravim v naravo, mi hlad ne omogoča počitka. Vabi me k sprejemanju, da imam na zunanje dejavnike le malo vpliva in da je to, kako toplo mi bo sredi mrzle zime, predvsem odvisno od mene. Krhko je ravnotežje med zunanjim in notranjim svetom.
Narava s svojimi zakonitostmi od nas zahteva nenehno prilagajanje spremembam. Ko dežuje, odpremo dežnik, pokrivalo pa si nadenemo, kadar nam brije za ušesi. Pri pričakovanju teh sprememb nam pomaga vremenska napoved. Do nje lahko dostopamo na mobilnem telefonu in tako življenje je preprosto. Kdaj se zgodi, da se napoved ne uresniči, in takrat preživimo ves dan z zaprtim dežnikom, obešenim čez podlaht. V jezo nas spravi, če smo ga odloženega kje pozabili, kajti prihodnjič ga bomo potrebovali. Spremembe v naravi poznamo že stoletja in jih dobro sprejemamo. Zdijo se nam samoumevne, in čeprav včasih nergamo, se proti njim ne borimo. Še zdaleč pa spremembe v naravi niso edine. In bolj kot te nas bremenijo tiste, ki jih povzročamo sami. Zgodijo se že dolgo pred tem, ko se jih zavemo, in naposled terjajo, da se odzovemo. Ljudje nismo le nemočni obiskovalci našega planeta. S svojimi dejanji korenito posegamo v ravnovesje v naravi ter vplivamo na našo skupno dobrobit. Lagodno življenje, ki smo si ga ustvarili, nas včasih tako zaslepi, da raje izberemo lažje odločitve, ki imajo škodljive učinke. Onesnaževanje, globalno segrevanje in ne nazadnje trenutna epidemija so odraz naše brezbrižnosti ter malomarnosti. Njihove posledice nam nastavljajo ogledalo in nas opozarjajo, da smer, v katero gremo, ni prava.
Ob koncu letošnjega leta virus že dobro poznamo, vendar še vedno ne obvladujemo njegovega naglega širjenja. Zdi se, da od nas zahteva nemogoče – da spremenimo svoje navade. Življenje z maskami nam je tuje, strožje upoštevanje medsebojne razdalje prav tako. In nismo vajeni, da na vhodih v poslopja preverjajo naše zdravstveno stanje. Vse te novosti krojijo naš vsakdan in nismo jih sprejeli zlahka. Upiramo se jim. Namesto tega, da bi se med seboj povezali in skupaj učinkovito izkoreninili to nadlogo, se med nami poleg virusa širijo nezaupanje, tesnoba in strah. Vendar to ni nekaj nepričakovanega. Začetek vsake spremembe je povezan z neprijetnim občutkom. Udobje se je razblinilo in treba se je prilagoditi. Življenje se je spremenilo in s seboj prineslo negotovost. S strahom pred neznanim najbolje opravimo tako, da si priskrbimo zanesljive vire informacij. Vendar te niso zmeraj jasne kot vremenska napoved. Če so preveč strokovne, jih težko razumemo in nas zmedejo. Takrat se prepustimo tistim, ki to področje bolje obvladajo. Le tako se znebimo dvoma, ki nas razjeda. Pomembno je, da s svojimi dejanji ne varujemo zgolj sebe, temveč tudi druge.
Kakor se znajdemo v mrazu, da preprečimo ozebline, je sposobnost premisleka, prilagajanja in sprejemanja pravih odločitev naša največja moč. Način, kako se ljudje odzivamo v stresnih okoliščinah, določa kakovost našega bivanja. Vendar naše odločitve ne vplivajo le na nas, temveč tudi na okolico ter na družbo kot celoto. Temelj skupnega sobivanja je zaupanje, in čeprav se sliši tvegano, je to edini način soustvarjanja blagostanja za vse nas. Izjemne razmere nas na to opomnijo.
Kolumno lahko preberete tudi v tiskani izdaji Lokalne Ajdovščina.