Odraščala sem v tradicionalni družini s patriarhalno ureditvijo. Kmalu sem se naučila biti pridna, urejena in ne preveč glasna. Kot taki se mi ni godilo nič hudega. Na otroštvo imam lepe spomine. Naučeno vedenje mi je odpiralo veliko vrat. V šoli sem bila vzorna učenka, nikoli se nisem vedla neprimerno. Všeč mi je bilo, da sem ustrezala pričakovanjem družbe, in bila sem samozavestna. Spoznala sem, da lahko izberem podobo, ki jo pokažem svetu.
Med odraščanjem sem pogosto stala na robu med tem, kar želim in kar je družbeno sprejemljivo. Čeprav sem verjela, da mi je vseeno, kaj o meni mislijo drugi, te meje nisem nikoli prestopila. Prišla je prva ljubezen in z njo tudi prva razočaranja. Takrat sem se naučila ugajati predvsem moškim, kar mi je dajalo občutek moči nad svojo usodo. Ob dopolnjeni polnoletnosti sem se preselila v prestolnico. Odhod od doma je predstavljal pomemben korak k samostojnemu življenju, vendar me brezskrbne zabave kmalu niso več zanimale. Po končanem četrtem letniku sem bila naveličana študentskega življenja in sem že težko pričakovala naslednji življenjski korak. Želela sem postati odrasla.
Takrat sem spoznala moškega, za katerega sem verjela, da mi bo pomagal odpreti vrata odraslosti. Oklenila sem se ga kot rešilne bilke. Potegnil me je v svoj čustveni vrtinec in kmalu se nama je rodil sin. Z navdušenjem sem sprejela edino žensko vlogo, ki sem jo od nekdaj dobro poznala – postala sem mati in žena. V zgodnjih dvajsetih sem skrbela za otroka in dom, vendar v nasprotju s pričakovanji moji družini to ni prinašalo sreče. Njega moja skrbnost ni osrečevala, življenje z odgovornostmi ga je dušilo. Nisem razumela, zakaj zanj nisem dovolj dobra, čeprav vse delam prav. Zveza je bila nestanovitna in naporna. Imela sva veliko težav. Prepiri so se brez repa in glave vrstili drug za drugim. Nekega dne sem obiskala Center za socialno delo in tam poiskala pomoč. Zelo se mi je vtisnilo v spomin, ko mi je svetovalka povedala, da imam sindrom porcelanaste punčke. Skrivala sem se v kalupu pravilnosti in tiho trpela. Bila sem polna mask in nisem verjela, da sem lahko sprejeta takšna, kot sem. Nisem znala biti ljubljena.
Brez varnosti v odnosu in oropana vsakega spoštovanja sem začela bežati. Misel na to, da je zame edina možnost, da se ponovno najdem, ta, da razdrem družino in grem z otrokom na svoje, me je dušila. Počasi sem razpadala na tisoč majhnih koščkov in se popolnoma izgubila. Sčasoma sem prepoznala svojo stisko in se na njo odzvala. Pot k sebi je bila dolga in boleča. Glasno povedati, da sem izčrpana in ne zmorem več vztrajati v tej družini, je bila najtežja stvar. Hvaležna sem prijateljem in družini, ki so mi tesno stali ob strani in me ujeli pred prepadom ali mi pomagali zlesti iz njega. Še posebej pa sem hvaležna sebi, da nisem vztrajala v bolečini ali otopela in da sem se odzvala na svoj klic na pomoč. Takrat sem doživela pomemben življenjski preobrat.
Danes sem daleč od porcelanaste punčke. Odvrgla sem vse maske. Brez strahu izražam svoje potrebe in zahtevam biti slišana. Ne trudim se ugajati in ne skrivam delov sebe samo zato, da bi se drugi ob meni dobro počutili. Dovolim si biti sprejeta ali zavrnjena, vendar nikoli zanikana. Ne uklanjam se zahtevam družbe, v katerih bi se izgubila. Sestavljena sem iz veliko plasti in vsaka predstavlja pomemben del moje osebnosti.
Spoštovanje in upoštevanje svojih potreb ter osebnih omejitev je dolžnost do sebe in bližnjih. Zame to pomeni, da ob vseh obveznostih, ki sem si jih za svoja trideseta sama izbrala, redno in dosledno ter brez izgovorov skrbim za svojo dobrobit. Opozarjam na svoje osebne meje in jih skrbno varujem. Povem, ko česa ne zmorem, in se umaknem iz situacij, ki mi škodujejo. Včasih skrb zase zahteva tudi to, da stojim na drugi strani nenapisanih družbenih norm. Oblačim prekratka krila, se premočno naličim, oblečem zapeljivo perilo in se fotografiram. Doma, kadar sem sama, plešem po stanovanju, pojem, jokam na glas in kričim, če to potrebujem. Vse to me dela živo in mi daje moč, da se spopadam tudi s težjimi trenutki, ki jih življenje prinaša.
Odraščanje mlade ženske je tesno prepleteno z izzivi, ki izvirajo iz družbenih norm. V nasprotju z moškimi, ki si lahko nekoliko dlje privoščijo biti mladi in brezskrbni, se od žensk pričakuje, da pri določeni starosti nehamo odraščati, se ustalimo, si ustvarimo družino in se posvetimo skrbi za druge. Po tridesetem letu, ko nas zapustijo še zadnji dnevi mladosti, ne smemo biti samske ali ločenke z otroki, oblačiti se moramo dostojno in letom primerno, ne smemo preveč kazati svojega golega telesa in vseh sprememb, ki so se na njem zgodile, ker se to ne spodobi. Ne smemo se pretirano družbeno izpostavljati, ne smemo povedati na glas, da nas družina psihično in fizično izčrpava, in zase ne smemo zahtevati pozornosti. Osrečevati nas mora skrb za otroka in gospodinjstvo, kar koli drugega nas dela manjvredne. Zanikanje potreb pri ženskah ima dolge zgodovinske korenine. Tako imenovana »prava ženska« je neuničljiva. Dokler ne zmore več. Pričakovanje tega trenutka je mučno in škodljivo za vse vpletene.
Otresti se okov globoko zakoreninjenih pričakovanj in zaživeti po svojih merilih ni osrečujoče le za tiste, ki se za to odločijo, temveč s tem dajejo zgled in pogum tudi drugim. Ni narobe biti samska po tridesetem, živeti le z mačkami, biti enkrat ali večkrat ločena, brez otrok ali z otroki z več različnimi partnerji. Ni narobe izbrati svojega načina življenja. Želim si, da bi si vsaka ženska upala odkriti dele sebe, ki jih družba že stoletja zakriva. Da bi prepoznala svoje prave potrebe, si zaupala in si drznila odpreti se različnim možnostim ter si privoščila biti srečna.
