Okrog četrte ure popoldan se začne moja rutinska pot iz službe do šole, ko za dobra dva kilometra včasih potrebujem tudi 15 minut vožnje. Prečkati moram veliko križišče. Na srečo se samo zapeljem naravnost skozi, vendar že to včasih ni enostavno.
Danes mi je nasproti vozeče vozilo, ki je zavijalo v levo, mojstrsko odvzelo prednost, nato pa se zataknilo sredi ceste. Križišče je bilo uri in gostoti prometa primerno obremenjeno, zato mi vozilo ni vzelo samo prednosti, ampak tudi zmožnost premikanja. Oba sva obstala sredi križišča v nelagodnem položaju, še posebej ker je bilo zračne linije od njegovih do mojih oči manj kot tri metre. Gospodu je bilo vidno neprijetno. Izogibal se je mojega pogleda na podoben način kot otrok, ki ga zalotiš pri tem, da je ukradel čokolado. Ne vem in ne bom ugibala, kaj so bili njegovi razlogi, da je zapeljal v polno križišče in s tem ustavil pot vsem nasproti vozečim vozilom. Morda se mu je res mudilo, je imel slab dan ali je preprosto nepazljiv in neobziren. Najbrž je pričakoval živčno trobljenje, kriljenje in nerganje, ker mi pa nič od tega ne gre preveč dobro od rok, sem se mu samo prijazno nasmehnila. V desetih sekundah, kolikor je trajalo najino soočenje, se je zgodilo marsikaj nepredvidljivega. Po nerodnem izmikanju pogleda je gospod naposled le dvignil glavo in se odzval na moj nasmeh, se prijel za čelo, skomignil z rameni in ko se je cesta spet sprostila, mirno odpeljal naprej. Zaplet sva rešila brez drame.
Promet v Ljubljani je lahko vir neskončne zabave, sploh če se prebijaš v času prometne konice po najbolj obremenjenih mestnih cestah. Ljudje ubirajo različne poti in vsaka pot je rezultat neke njihove odločitve. Včasih speljejo, včasih tudi ne ali zelo počasi, nekateri bliskovito zavirajo in vozijo v škarje, spet drugi sanjajo za volanom in brezskrbno prevozijo oranžno-rdečo luč na semaforju. Zato obstajajo pravila vožnje, ki jih je dolžan vsak voznik po zakonu spoštovati in upoštevati. Omejitve hitrosti, stop znaki in barve na semaforju niso postavljeni zato, ker bi nam neka višja sila privoščila, da zamudimo v službo, ampak da se vsi v prometu počutimo varne.
Ali se mi zdi prav, da mi je nasproti vozeče vozilo vzelo prednost in s tem oviralo promet? Ne, ne zdi se mi prav. Storil je prekršek, vendar ga jaz za to ne morem kaznovati. Toda kar se mi zdi še bolj narobe, je vzbujanje nemira in nespoštljivo vedenje v obliki besnega mahanja z rokami, stiskanja troblje ali glasnega preklinjanja, nad čemer pa imam nadzor in moč, zato izberem, da tega ne počnem.
Zakaj bi bili vsak dan znova presenečeni nad (napačnimi) odločitvami, ki jih sprejemajo ljudje okoli nas ali našimi lastnimi, če pa lahko vsak dan presenetimo sami sebe, ko ne glede na situacijo brezkompromisno izberemo pravo odločitev. Če se sprašujete, kako boste vedeli, katera odločitev je prava – posledice vas bodo tega naučile.
Življenje je prometna cesta, polna nepredvidljivih zapletov. A če imamo oči odprte za dogajanje okoli sebe, smo pozorni in preudarni pri odločitvah, je svet takoj malce bolj predvidljiv in varen.
