Mesečni arhiv: maj 2013

Korenček in palica.

Otroci so posebna kategorija. Se rodijo, tabula rasa, prazni in nepopisani. In nato jih odrasli počlovečimo. Socializiramo. Učimo jih spanja, kričanja, govorjenja, igranja, delavnosti, obnašanja, hranjenja in še česa. Vse to namensko, načrtno, skozi vzgojo in tudi preko naše osebnosti in zgleda.

Najprej otrok pije mleko, drugega ne potrebuje. Njegov prebavni sistem je občutljiv, kot vsi ostali sistemi, ki jih ima. Joka, če ga kaj črviči, če je lačen, če ga zebe. Kmalu dopolni pet mesecev, ko pokaže zanimanje za hrano odraslih. Dvigne glavo, navidezno žveči in požira slino, ko nas opazuje pri kosilu. Takrat mu začnemo ponujati prilagojeno hrano, pretlačeno hrano, nezačinjeno, sveže kuhano.

Na raznih mamaforumih se tukaj odpre nova galaksija. Kaj naj otrok je? Je dovolj star za riž, kravje mleko, meso, cvetačo, pomaranče? Koliko lahko poje? Ob katerih urah je primerno, da mu ponudim  obrok? Mame so zmedene, najbrž še bolj pa njihovi otroci. Eksplozija okusov. In prebave.

In potem mame sedijo na kavicah, mešajo frutke in klepetajo. Zakaj ona ne daje mesa, saj je njen fantek star že osem mesecev?! Otrok ni kriv, da je ona vegetarijanka! Krešejo se mnenja, stališča, predsodki in predvsem dolgčas.

Zakaj se tako radi obregnemo ob to, če katera mama vegetarijanka svojemu otroku ne ponudi mesa, ne pa tudi ob to, da neka druga mama svojemu 10 mesečniku ponuja sladkarije in hrenovke? Zakaj je samoumevno, da mama vegetarijanka preseže svoj jedilnik in z odporom skuha piščančka, mama nezdravojedka pa ni pod pritiskom, da bi za otroka skuhala proseno kašo in ne preprosto vmešala čokolino v homogenizirano mleko?

Svoje otroke bomo vzgajale in hranile, kakor bomo želele in mislile, da bo tako najbolje za njih. Brezbrižnost na stran in najbrž ni potrebe, da otroku od ust trgamo suhe slive, češ da je Kinder čokolada boljšega okusa in jo jedo tudi vsi njegovi vrstniki.

Zdrava meja pregreh in odrekanja je pot do zdravega otroka. Zdrava meja nagrajevanja in kaznovanja, kjer pregreha ni nagrada. Kajti hrana ni darilo, ampak sredstvo, ki nam omogoča, da lahko dolgo in kvalitetno živimo v svojem telesu. Bolj plastičen prikaz; najbrž otroku v nobenem vzgojnem primeru ne bi podarili nečesa, kar mu dolgoročno lahko škoduje. Potemtakem bi bilo bolj smiselno, da mora za kazen pojesti celo Milka čokolado. (Korenček in palica zame še vedno zvenita smiselno.)

Nekateri bi skorajda doktorirali iz psihofizičnega zdravja svojih otrok. Hoja po robu je nevarna, ampak ne ravno smrtno. Tako kot tudi ne torta ali hrenovke, ki so za večerjo pri babici. Smo pa starši vsekakor na prvem mestu, ki bomo z zgledom, vzgojnimi metodami in nakupovalno košarico otroke pripeljali do tega, da se bodo naučili spoštovati prebavo in procese v telesu. In ne pozabite na gibanje.

Ne pustite, da otrok vtakne v usta čisto vse, česar se dotakne. Ampak včasih pa tudi to mora.