Ne spomnim se, da bi kot otrok oboževala pravljice, in tudi danes imam do njih dokaj odklonilen odnos. Morda se ne znam vživeti v zgodbo in še večji problem mi predstavlja njeno sporočilo ter morala, ki jo pravljice posredujejo.
Skoraj vsaka pravljica je osnovana na preprosti zgodbi, vključuje nekaj osnovnih čustev, lik negativca in srečen konec. Odnosi so nezapleteni, komunikacija teče kot po maslu.
Brata Grimm sta znana pravljičarja, vendar kljub slavi mi večina njunih pripovedk ni znanih. Klasikam, kot so Pepelka, Trnjulčica, Sneguljčica ter Janko in Metka, dodam še Rdečo Kapico in tukaj se moje obzorje konča. Prejšnji večer je bil na sporedu Špicparkeljc, ki me nikakor ni pustil ravnodušne.
Zgodba se začne z revnim možem, ki želi narediti vtis na hudobnega kralja in se pohvali, da zna njegova hčerka iz slame spresti zlato nit. Kralj prestrašeni deklici v sobi polni slame zaukaže, naj to stori, sicer bo umrla. Deklica ostane sama v sobi, zajoka in prikaže se majhen možicelj. Pove ji, da bo on opravil delo namesto nje, le nekaj želi v zameno. Dobi kos nakita in sprede zlato nit.
Kralj je navdušen in celotna situacija se še enkrat ponovi. Tokrat možicelj dobi drug kos nakita in vsi so srečni. Nato kralj deklici obljubi, da če še v tretji sobi seno spremeni v zlato nit, jo bo vzel za ženo. Žal deklica nima več nakita, ki bi ga ponudila možiclju, zato možicelj predlaga, da dobi njenega prvega otroka.
Deklica in kralj se poročita ter kmalu dobita otroka. Možicelj pride ponj in deklica ga prosi, naj ji ga ne vzame. Celo obljublja mu je vso zlato v kraljestvu, vendar ga ne prepriča. Ponudi ji samo eno možnost – če ugane njegovo ime, ji ne bo vzel otroka. Preko kurirja deklica izve ime od možiclja. Špicparkeljc je besen in izgine v oblaku dima. Nato ga nihče nikoli več ni videl.
Že sam začetek je rahlo kočljiv. Zakaj želi revni mož narediti vtis na hudobnega kralja in zakaj se hvali s sposobnostmi svoje hčerke. Nič hudega slutečo deklico nenadoma potisne v težave. Mož torej ravna sebično in docela neodgovorno. Pojavi se dvom, ali sploh kaj čuti do svoje hčerke. Ljubezni prav gotovo ne.
Kralj je naiven, hudoben in pohlepen ter grozi deklici s smrtjo. Pojavi se kot izraziti negativec. Je celo potencialni morilec, ampak vendarle nenadoma on sam postane glavni dobitek, nagrada.
Denar je sveta vladar. Ne glede na moralo.
Deklica ne potrebuje časa za razmislek – še včeraj je trepetala pred smrtjo, danes pa hop z njim med rjuhe. YOLO.
Ljubezen do svojega otroka je podedovala po očetu, saj svojega otroka zastavi, še preden ga je rodila. Špicparekljcu namesto potomca ponudi vso zlato v kraljestvu. Najbrž je mislila zlato, ki ga je prav on ustvaril. Nič kaj premeteno, ampak poskusiti ni greh.
Špicparkeljc, rešitelj njenega življenja, ne dobi plačila za opravljeno delo in se na koncu ujame v lastno zanko. Kljub vsem zaslugam, ki bi jih moral prejeti, konča klavrno. Pokopljejo ga lastna čustva.
Sporočilo. Groziti ljudem s smrtjo je učinkovito sredstvo za dosego cilja. To vsekakor ne pomeni, da si slab človek. Popolnoma sprejemljivo in razumljivo je, da bogastvo malce zamegli zdrav razum in občutek za sočloveka.
In ne se preveč truditi v življenju – z nakitom, denarjem in družinskimi člani lahko kupiš karkoli.
Life is easy.
