Arhiv kategorij: Bloging

Pizza update.

V času “zimskega spanja” je pizza doživela pomembno posodobitev. Ker je to ena mojih kulinaričnih stalnic – na meniju je vsaj enkrat tedensko, večinoma večkrat, recept doživlja mnoge izboljšave in prepričana sem, da sem že zelo blizu vrhunca.

Pizza, ki jo sama pripravljam, ni junk hrana, čeprav je hitro pripravljena. Pravzaprav je v isti kategoriji kot katerikoli drug polnovreden obrok, recimo pirina rižota z zelenjavo ali polnozrnati špageti s paradižnikovo omako in parmezanom. Seveda je tudi tukaj zelo pomemben način priprave.

Najpomembnejša sprememba tega recepta je kvas. Za pizzo v resnici ne potrebujete kvasa, razen če imate radi debelo testo. Meni je všeč, če je zelo tanko in služi kot podlaga. Odsotnost kvasa v testu tudi občutno skrajša čas priprave in to je bil tudi glavni razlog, da sem se lotila eksperimenta. Skrajno navdušena in nekvašeno testo je postalo rutina.

Za dve osebi odmerim 300 g moke. Uporabljam izključno pirino polnozrnato moko, tokrat imam celo domačo iz mlina, še z otrobi. Taka moka da končnemu izdelku veliko več okusa kot bela prečiščena moka. Zalijem jo z 1,5 dcl tople vode in z vilico premešam. Zaradi grobe moke je zadeva malce bolj zakomplicirana (se ne gnete enostavno), ampak ne neizvedljiva. Nekaj časa jo gnetem, da nastane kompaktno testo. Testo razdelim v dve kepi (za dve pizzi) in vsako razvaljam na velikost 28 cm premera. Na koncu naredim majhen rob. Višina razvaljanega testa je približno 2 mm. Testo položim na pomokan teflonski pekač.

V testo ne dajem soli ali maščobe, ker ne vidim racionalnega razloga za to odločitev. Včasih dodam semena ali kurkumo, ki testo tudi rumeno obarva.

Po testu nato polijem pelate. Torej ne mezge iz tetrapaka, ampak sesekljan paradižnik iz konzerve (pol konzerve na eno pizzo in pol na drugo). Potresem origano in naložim na koščke narezano mozzarello (ena kepa mozzarelle – ena pizza). Tako za mozzarello kot tudi za pelate toplo priporočam nakup v Lidlu, sploh njihova mozzarella je daleč najboljša. Brez oliv ni življenja, sploh brez črnih iz Mercatorja (njihova znamka, ne Premium). Zadnje čase obožujem tudi sveži paradižnik, artičoke in rukolo, ki jo kar na vrtu poberem. Sveža bazilika je cherry on top, ampak z njo na vrtu žal nimam sreče.

Naloženo pizzo nato položim v na 250 stopinj ogreto pečico za točno 12 minut.

Vsa priprava mi vzame približno 20 minut, kar je že skoraj minimum porabe časa za relativno zdrav topel obrok. Da je zdrava, ji pravim zato, ker ne vsebuje dodanih maščob in soli, ima pa veliko vlaknin, kar vpliva na dobro prebavo. Super večerja!

photo

Kruh.

To ni eden izmed tistih napihnjenih, mehkih kruhov s hrustljavo skorjico. Ampak tudi ni z aditivi, raznimi e-ji ali s čimerkoli, kar ne spada v naše telo. Veliko ljudi se peke kruha doma ne loteva, ker so mnenja, da je s tem veliko dela. Pa ni nujno, da je tako.

Moj recept za kruh vam bo gotovo všeč, to pa še ne pomeni, da vam bo všeč tudi okus. Je preprost in v primerjavi s kupljenim praznega okusa.

Najraje uporabim polnozrnato pšenično ali pirino moko (ali kombinacijo). Kilogram moke stresem v večjo posodo in dodam vrečko in pol bio vinskega kamna v prahu. Če želite bolj polnega okusa, dodajte še žlico olivnega olja in ščepec soli, sama pa rada dodam različna semena. Mešanico nato prelijem z litrom radenske in s kuhalnico dobro premešam. Nastane dokaj tekoča, a kompaktna zmes, ki jo zlijem na pekač obložen s peki papirjem.

Pečice predhodno ne segrevam. Pekač torej postavim v hladno pečico in pod njega postavim ognjevarno posodo z vodo. Temperaturo nastavim na 200 stopinj in počakam uro in petnajst minut, da se kruh speče. Ko ga vzamem iz pečice, ga ovijem v vlažno krpo in počakam, da se ohladi.

Ker je tak hlebec kar velik zalogaj, ga razrežem na četrtine. Dve četrtini pospravim v košaro za hruh, ker ju bomo sproti pojedli. Vsako zavijem v svojo vrečko, da se ne posušita prehitro. Tretjo četrtino položim v zamrzovalnik, zadnjo pa razrežem na majhne koščke in razporedim na pladenj. Kruh pokrijem s čisto kuhinjsko krpo, dam na odročno mesto v kuhinji in počakam nekaj dni, da se popolnoma posuši. Posušenega nato stresem v sesekljalnik, da nastanejo okusne domače drobtine. Všeč so mi tudi zato, ker so polnozrnate in take v običajni trgovini težko dobim.

Na ta račun si doma kdaj pa kdaj privoščimo ocvrte bučke ali kakšen zrezek. Hrano vedno paniram doma, nikoli ne kupujem predpripravljenih jedi. Uporabim pirino moko, jajce in domače drobtine, ki jim dodam še zdrobljeno laneno seme. V ponev dam kokosovo maščobo, ki dobro prenaša visoko temperaturo, ampak ravno toliko, da pokrije dno. Ko doseže visoko temperaturo, za kratek čas položim hrano v ponev. Pomembno je, da ni veliko kosov naenkrat v ponvi, saj se tako maščobi zniža temperatura. Tako ocvrta hrana je zelo okusna in ni mastna.

Za pripravo kruha po tem receptu boste potrebovali slabih 10 minut, kar ni veliko časa. Poskusite in eksperimentirajte s svojimi dodatki. Preprosto, se vam ne zdi?

Drobtine.

Drobtine.

Odločitev za špagete.

Na začetku sem rekla, da bom pisala tudi o vzgoji, pa se te teme rahlo izogibam. Najbrž zato, ker se bojim vseh pametnih. Že dolgo ta zapis nedokončan čaka na objavo. Danes mi je končno uspelo.

Zadnje čase se veliko sprašujem, zakaj dobivam tako ogorčene odgovore in komentarje, kadar sem iskrena v svojih čustvih do otroka. Seveda govorim o negativnih čustvih, ki jih je najtežje sprejeti. Včasih bi ga res najraje tako mahnila, da bi se mu glava trikrat obrnila okoli osi, ga vrgla skozi zaprto okno ali vsaj zaklenila v sobo in pobegnila. In kaj je s tem narobe? To so moja čustva – strah in nemoč.

S čustvi ljudje vrednotimo situacije, v katerih se znajdemo. Izražamo ugodje, kadar je neko dejanje zadovoljilo našo potrebo ali obratno – izražamo stisko, če ni vse tako, kot bi si želeli. Prepoznavanje, soočanje, sprejemanje čustev in posledična reakcija je postopek oblikovanja vrednostnega sistema.

Ne glede na vse metode, ki jih uporabljamo pri vzgoji, najbolj subtilno in učinkovito delujemo z vsem, kar smo. Z zgledom, z osebnostjo. To je način, preko katerega otroku posredujemo navodila za ravnanje v čustvenih situacijah.

Če se otrok naveliča samostojnega igranja, z jokom pokaže, da želi moje pozornosti, medtem pa sama pravkar odlivam vodo s špagetov, se za hip ustavim in premislim, katera potreba je bolj pomembna, da bo zadovoljena. Njegova po pozornosti, ali skupna, da bo kosilo čez deset minut na mizi?

Ni se enostavno odločiti za špagete, saj bi le-ti počakali v loncu brez kričanja, vendar se vseeno tako odločim. Zame je taka odločitev priznanje nemoči, da ne morem opraviti dveh stvari naenkrat, sedeti med kockami in kuhati kosila, in tukaj je vir negativnih čustev. Ta čustva moram sprejeti in se posledično kar se da mirno soočiti z otrokovim cepetanjem, saj mu želim posredovati, da z nepozornostjo ni nič narobe (pravzaprav je celo nujna). Na tak način tudi otroka potisnem v brezizhodno situacijo, v kateri mora sam spoznati, ali je jok funkcionalen.

Skrb, da bo otroku vedno samo prijetno in udobno, dolgoročno ne bo obrodilo želenih rezultatov. Ne bojte se jasno pokazati svojih potreb in čustev, saj boste tako ustvarili kvaliteten zgled za razvoj svojega malega potomca. Opremite ga s samospoštovanjem, tako da začnete pri sebi.

Bučke v petnajstih minutah. [fotoobjava]

Ne bom preveč besedičila. Tukaj je fotoobjava.

Začne se z bučkami.

IMG_6403

Jih narežem…

IMG_6405

V loncu segrejem žličko kokosove maščobe in nanjo stresem narezane bučke.

IMG_6406

Dodam minimini žličko soli, da bučke lažje spustijo sok.

IMG_6407

Medtem ko se mehčajo, narežem paradižnik in česen.

IMG_6408

Najprej dodam česen…

IMG_6409

In ko česen zadiši, še paradižnik.

IMG_6410

Na nižji vročini občasno premešam in počakam, da se paradižnik pokuha.

Čajno žličko (ne povsem polno) moke zmešam s pol deci hladne vode in to skupaj vmešam v zelenjavo. Moka bo poskrbela za teksturo omake.

IMG_6413

Še nekaj kapljic limone.

IMG_6416

In na vrt po svež peteršilj.

IMG_6411

Ki ga na drobno narežem.

IMG_6414

Omaki ga dodam tik pred koncem, da čim bolj ohrani aromo in koristne snovi.

IMG_6419

Premešam in… voila!

IMG_6420

Dober tek!

Špagetistuno.

Vsi jih poznamo. Na sto različnih načinov. Večina se z njimi prvič sreča v študentskih časih, ker je priprava cenovno ugodna in enostavna. Ni ravno jed, ki bi jo pripravljala stare mame, čeprav sem prepričana, da bi jim bila všeč. Skozi leta sem svojo različico izpilila nekako takole.

Na segreto ponev (moja je keramična, ker sem z njo res zadovoljna) damo nekaj kokosove maščobe ali olje iz konzerve tune, če bomo uporabili tako tunino, ki plava v olju. Na maščobi prepražimo pest sesekljanega peteršilja, ki mu dodamo prav tako nasekljan česen. Količina česna je prepuščena okusu, sama ga dam vsaj tri stroke. Potresemo s cimetom, premešamo in ko vse skupaj lepo zadiši, na ponev stresemo na majhne koščke narezan svež paradižnik. Paradižnik narahlo posolimo, vendar ne več kot za noževo konico. Rahlo slan se lažje zvodeni. Paradižnik pokuhamo in ko se zmehča, ga s tlačilko za pire krompir kar v ponvi nežno potlačimo. Počakamo, da voda nekoliko izpari in dodamo tunino.

V grobem je omaka pripravljena, pri nas pa nikakor ne gre brez oliv in sveže bazilike. Oboje dodam čisto na koncu priprave. Omaka se odlično ujame s polnozrnatimi ali pirinimi špageti, ki jih odlijem minuto prej, kot piše na navodilih.

pass

Kakšen je pa vaš recept za špagete s tuno?

Požrtije.

V najbolj nemogočih trenutkih se spomnim teme, o kateri bi lahko pisala. Ponavadi je to s polnimi usti, napetim trebuhom in obžalovanjem, zakaj sem morala spet pojesti “en kos” preveč. In da vam prihranim to izkušnjo, nekaj preprostih nasvetov, kako preživeti praznične požrtije.

Pod praznik seveda spada tudi rojstni dan in vsi ostali dogodki, kjer kao nekaj praznujemo, v resnici pa samo veliko jemo. Ne razumem, zakaj se je skozi čas oblikovala navada, da je treba jesti, ko se skupaj zberemo. Morda da gostitelj pokaže, koliko ima pod palcem? Ali se ljudem preprosto ne ljubi pogovarjati? Zakaj ne bi raje skupaj kvačkali, kjer lahko enako sedimo za mizo in se potopimo v ročne spretnosti.

Pri nas se je ob jubileju mlajše sestre prejšnji vikend zbralo mnogo ljudi. Kar v dva dneva smo jih razporedili in seveda je to terjalo dve obloženi mizi. Ker gostitelji niso želeli komplicirati, so za goste pripravili bogat narezek in torto. Meso, salame, siri, namazi, zaseka, vložena in sveža zelenjava in dve vrsti kruha.

Ker pri nas doma zelo redko jemo delikatesne obroke (sendviče), sem se prvi dan precej sprostila. Teknilo mi je vse, dokler nisem začutila občutka, da mi zaužito rine ven pri različnih izhodih. Občutek napihnjenosti, zametki zgage, utrujenost pa taka, da najbrž ne bi reagirala, če tudi bi padla s stola.

Naslednji dan sem se lotila bolj preudarno. Ugotovila sem, da je kruh popolnoma nepotreben. Da je tukaj samo za volumen, pri okusu se ga pa da izpustiti. Kruh je torej odpadel. Namaz s papriko je bil predober, da bi se mu odpovedala, prav tako sveža zelenjava ni potrebovala omejitev. Naposled je sledila dilema – sir ali meso. Salame niso prišle v poštev, ker so prepolne soli in so nasploh eden najslabših mesnih izdelkov. Sir in meso sta oba predstavnika beljakovin in maščob živalskega izvora. Ker nisem ravno oboževalec sira, sem se odločila za meso, ki sem mu odrezala bele robove.

Na mojem krožniku se je tako znašla oblica zelenjave, namaz s papriko in meso. Količinsko sem lahko tako pojedla več zelenjave kot dan prej, saj prostora ni izpodrinil kruh, kar je odlično vplivalo na presnovo. Počutila sem se precej bolje kot dan prej.

Kadar se znajdete v taki situaciji, poskusite na hitro oceniti, s čim boste potešili svoje lušte in česar ne boste pogrešali. Med mastnimi izdelki se odločite za največ enega, kruha se izognite ali ga jejte po majhnih grižljajih. In ko vse skupaj zložite na krožnik, naj bo zelenjava v večini.

Naj bodo praznovanja prijetna druženja z nam ljubimi ljudmi in ne smrtonosne požrtije.

Nenedeljsko kosilo.

Bilo je v nedeljo, pa ni bila goveja juha. Goveja juha v resnici sploh ni dobra, ker če si predstavljate, da jeste vročo vodo, v kateri je raztopljena kravja maščoba in kakšen korenček za vizualni učinek? Ne, hvala. Zlatih kroglic ipd. mi ni potrebno niti omenjati.

V soboto zvečer sem v hladno vodo namočila ne-instant koruzno polento. Kuhala bi se kakšnih 50 minut, z namakanjem se čas skrajša na 10-15 minut. Namočila sem tudi rjavo lečo. In šla spat. Ne, najbrž sem še vsaj eno uro brezciljno tavala po svetovnem spletu. In potem še v postelji pol ure s telefonom v roki.

Prednost takega kosila je, da ženi ni potrebno na dela prost dan ure in ure stati za štedilnikom in preverjati, ali je meso že dovolj mehko. V vodo s kapljico olivca sem dala kuhati polento, v keramični ponvi pa stopila kvadratni centimeter kokosove maščobe. Na njej sem prepražila čebulo, korenček in bučke. Zelenjava mi je všeč, če je narezana na večje koščke. Tako se težje prekuha, ohrani več avtohtonega okusa in koristnih snovi. Tudi žvečenje je dobrodošlo.

Na hitro prepraženi zelenjavi sem dodala česen in takoj ko je na vročini zadišal, sem vse skupaj prelila s pelati. Še bolje bi bilo, če bi imela doma kak sočen svež paradižnik. V omako sem dodala še nekaj žlic leče in pokrito kuhala približno 10 minut.

Ko je bila priprava končana, sem obe jedi estetsko združila na krožniku in potresla s peteršiljem.

IMG_4643[1]

Kratek in preprost recept za enostavno kosilo, kjer imate vse sestavine na dosegu roke. Obrok je hranljiv, saj kljub temu, da ni mesa, vsebuje vir beljakovin. Še skleda solate in dober tek.